Stabej, rojen v Mariboru, je diplomiral iz svetovne književnosti in literarne teorije na ljubljanski Filozofski fakulteti, nato je bil revialni in književni urednik, nazadnje pri Založbi Borec oz. Mladika.

Njegova dejavnost je bila mnogostranska in raznolika, a kot je vedno poudarjal, je osrednje mesto zavzemalo prevajanje. Poleg omenjenih je prevajal Roberta Neumanna, Theodorja Dreiserja, Itala Tomassonija, Giorgia Bassanija, Sinclairja Lewisa, Fulvia Tomizzo, Jacka Londona, Viktorja Frankla, Doris Lessing in druge, v svoj prevajalski opus pa je dodal tudi prevode strokovne in znanstvene literature z različnih področij.

Kot eden vodilnih sestavljavcev ugank je tudi s strokovnimi članki postavil slovensko ugankarstvo na višjo raven, še posebej se je posvečal kvizom. V svoji karieri je sestavil več kot tisoč klasičnih križank in več kot štiri tisoč različnih ugank - koliko jih je rešil, pa ni nikoli štel. Mojstrstva reševanja in sestavljanja ugank ga je naučila mama; prvo je objavil že pri rosnih devetih letih. "Vedno sem vedel, da jih hočem tudi sestavljati, ne reševati," je pred nekaj leti povedal za oddajo Sobotno popoldne. "Reševanje je vendarle pasivno delo, čeprav se pri tem veliko naučiš."

Danes je izbira ugankarskih revij na tržišču seveda velika - a njihova kakovost izvedenega reševalca, kakršen je Stabej, pogosto pusti razočaranega, priznava. "Sestavljavci preveč uporabljajo razne priročnike in seveda računalnik. Iščejo stvari, ki jih ni vredno vedeti in ki jih niti ne moreš vedeti. Bistvo ugank je v njihovi rešljivosti. Če preveč rešuješ slabe, se stvari tudi nenehno ponavljajo in postane dolgočasno."

Poleg črk in besed ljubi tudi glasbo
Na pevskem področju se je uveljavil kot basist v ljubljanski Operi, nato pa predvsem kot koncertni pevec. Nastopal je po nekdanjih jugoslovanskih republikah, evropskih državah in na Kitajskem, veliko je tudi snemal. Za glasbeno udejstvovanje je leta 1982 dobil Betettovo nagrado, piše v velikem slovenskem biografskem leksikonu Osebnosti.