Vendar o Cankarju tokrat pišejo drugi, pisatelj Ruda Jurčec, ki ga je prvič in zadnjič videl, ko je bil Cankar že mrtev.

Kraljica je rekla: "Da. … Knjiga je sredstvo, s pomočjo katerega sprožiš domišljijo." Služabnik je rekel: "Da, gospa." Zdelo se je, kot da se pogovarja s svojo babico, in kraljica se ni prvič neprijetno zavedla, da njeno branje pri drugih vzbuja odpor.

Na valove humorja, kot je naslov petkovega ciklusa Literarnih nokturnov, nas tokrat nese kratki roman – morda povest – Nenavadna bralka v prevodu Miha Avanza. Leta 2007 ga je objavil angleški pisatelj Alan Bennett. Nenavadna bralka iz naslova je angleška kraljica Elizabeta; ta naključno zaide v bibliobus, ki je parkiran pred Buckinghamsko palačo in si izposodi knjigo. Postane strastna bralka, kar popolnoma spremeni njen pogled na svet, pa tudi na vladanje in kraljevske dolžnosti. Besedilo interpretira Ivo Ban.

Sladka mi je tudi družba lepih in častivrednih žensk. … Ampak pri tej vrsti občevanja malo previdnosti ni odveč, in zlasti ljudem, pri katerih ima telo kot pri meni veliko besede. Opekel sem se pri tem zgodaj v mladosti in občutil vse peklenske muke, ki po besedah pesnikov doletijo tiste, ki se jim vdajajo brez reda in presoje. Res je, da je bila ta šiba zame poslej dobra šola.

Michel de Montaigne (1533-1592) je sinonim za esejista. Pred izidom njegovih Esejev esejev ni bilo, po njihovem izidu so postali ključna referenca za literarno zvrst. Lani so njegovi Eseji izšli pri Beletrini v prevodu Branka Madžareviča. Prevajalec, ki je že v svojem zgodnjem prevajalskem obdobju poslovenil več romanov, med drugim roman Gargantua in Pantagruel Françoisa Rabelaisa, je leta 1995 objavil Genetevo Našo gospo Cveto, potem pa - do že omenjenega leta 2023 - nič. Ta nič seveda ni bil nič, nasprotno. V tem obdobju je vrhunski prevajalec prevedel vse Montaignove eseje in jih pospremil, kot se spodobi, z različnima vrstama opomb in dragoceno uvodno besedo. Izbrali smo odlomek iz eseja O treh družabnostih. V njem avtor razmišlja o sebi, prijateljstvih, ženskah in - znova - o knjigah. Včasih morda nekoliko zaide, tudi nekoliko pokroviteljski je, vendar ni najmanjšega dvoma - esej je napisal Michel de Montaigne. Bere jih Branko Jordan.

8. maja 1914 se je rodil Janko Moder, veliki prevajalec, urednik in tudi pesnik, avtor knjige sonetov Sla spomina.

Več kot 400 književnih prevodov iz 26 jezikov je impresivna zapuščina jezikoslovca, urednika in velikega prevajalca Janka Modra (1914 –2006). Kot je ob Modrovi sedemdesetletnici napisal Kajetan Gantar, bi »bilo brez Modrove prevodne žetve naše literarno obzorje siromašnejše, naša materinščina pa prikrajšana za številne presenetljive besedne zveze in izrazne možnosti«. Ob 110. obletnici Modrovega rojstva obujamo spomin nanj kot na pesnika, in sicer s šestimi soneti iz njegove knjige 225 sonetov z naslovom Sla spomina. Sonetni venec sonetnih vencev je Moder na pamet sestavljal v povojnem zaporu, pozneje pa je izšel pri Mohorjevi založbi. Interpretacija: Majda Grbac.

"Voz duhovščine se je mučno pozibaval, da je mogel naprej. Kot na nosilih so drseli mimo: zagledal sem prelata Andreja Kalana z mitro na glavi, ob njem je bil Fran Saleški Finžgar in njima nasproti Silvin Sardenko. … Konji mrtvaškega voza so se nekoliko zmedli, nastal je trenutek nereda, ljudje so se naglo razmaknili, mimo nas je švignila krsta, da je nismo mogli niti prav opaziti."
Ruda Jurčec je bil novinar, esejist in pisatelj, rojen 1. aprila 1905 v Ormožu, umrl je 4. novembra 1975 v Buenos Airesu. Med najbolj odmevnimi deli zdomske književnosti je njegova spominska proza Skozi luči in sence v treh delih. V prvem delu je tudi odlomek o tem, kako in kaj se je dogajalo, ko je umrl Ivan Cankar. Ruda Jurčec je bil namreč tistega decembrskega dne leta 1918 dijak prvega letnika klasične gimnazije v Ljubljani, zato še malce nebogljen, pa vendar je razumel in čutil, kako velik pisatelj je bil Ivan Cankar in kako pomembnemu dogodku, kot je bil Cankarjev pogreb, je bil priča. Gotovo je Cankarjeva knjiga Milan in Milena, ki jo je kupil tisti dan, odločilno vplivala tudi na pisateljsko dušo Ruda Jurčeca, pozneje izseljenca v Argentini. Zanimivo pričevanje interpretira Branko Jordan.

"Nisem si mislil, da bom živel v tako nenavadnem trenutku.
Ko bo Bog skalnih višav in gromov,
Gospod nad vojskami, Kyrios Sabaoth,
kar najbolj boleče ponižal ljudi,
ker jim bo dovolil početi, karkoli se jim zljubi,
ker bo njim prepustil sklepe in ne bo rekel nič."
je zapisal Czesław Miłosz v pesmi Œconomia divina, objavljeni v pesniški zbirki Od sončnega vzhoda do njegovega zahoda. Izšla je leta 1974, vsebuje dvaindvajset pesmi in daljšo istoimensko modernistično pesnitev. Izbrali smo sedem pesmi, v katerih načenja temeljna bivanjska vprašanja, pa tudi vprašanje vesti, na katero marsikdo v današnjem svetu vse prerad pozabi. Pesmi v prevodu Jane Unuk interpretira dramski igralec Željko Hrs.