Juan Goytisolo, morda največje živeče ime sodobne španske književnosti, je v okviru Festivala Fabula v teh dneh obiskal Ljubljano in se včeraj peščici ljubiteljev španske kulture predstavil tudi na literarnem večeru v Klubu Cankarjevega doma. Na prvi pogled resni in strogi, a pronicljivi in duhoviti pisatelj lahko v svoji bibliografiji našteje več kot 40 del (poleg romanov je tu še esejistika, potovalna proza, celo pesniška zbirka in cela vrsta kolumn). 83-letni intelektualec, ki že vrsto let živi v prostovoljnem izgnanstvu v Marakešu (predtem pa je bil njegov dom Pariz), velja za ostrega, brezkompromisnega kritika španske in - širše - zahodne družbe.
V slovenščini lahko prebiramo njegove romane Praznovanje drugih (Fiestas), Juan brez domovine (Juan sin tierra) in zdaj še kratki roman Izgnan od tod in drugod (El exiliado de aquí y allá) iz leta 2008, ki ga je založba Beletrina - v prevodu Marjete Prelesnik Drozg - pravkar izdala v svežnju žepnic letošnjega festivala Fabula; zadnji velja za avtorjevo največjo mojstrovino zadnjih let.
"Literarni gen" rodbine
V pogovoru v Klubu Cankarjevega doma se je Goytisolo vrnil na sam začetek svojega literarnega ustvarjanja - pravzaprav celo onkraj njega, k temu, kar sam imenuje "literarni gen" v njegovi družini. Zanimiv podatek je, da sta tudi oba njegova brata, zdaj že pokojni José Agustín Goytisolo in Luis Goytisolo, zapisana književnosti: prvi je bil eden izmed predstavnikov pesniške generacije petdesetih let, drugi pa se je s tetralogijo Antagonía uvrstil med ključne španske romanopisce 20. stoletja. "Verjamem, da imamo literarni gen, drugače si tega ne znam razlagati. Nekateri ga razlagajo s tragedijo državljanske vojne, s tem da je moja mama umrla v Francovem bombardiranju Barcelone. To nas je gotovo navdalo z neke vrste uporništvom, tudi proti nevzdržni diktaturi, ki je sledila vojni."
Bratje Goytisolo so se, preden je v njihova življenja posegla vojna, rodili v aristokratsko, dobro situirano družino. "Francoščino sem se sam naučil v mamini knjižnici, kjer sem požiral dela Gida in Giraudouxa; barcelonska buržoazija je bila v tridesetih letih 20. stoletja na tekočem s svetovno literaturo. Pozneje mi je bila moja trojna kultura - španska, katalonska in francoska - odvzeta. Očetova družina je bila skrajno nacionalistična in vpisali so me v katoliško šolo. Že pri 17, 18 letih mi je bilo jasno, da Španija ni več moja dežela. Sanjal sem o pobegu in takoj, ko sem lahko, sem odšel v Pariz. Šele tam sem odkril svobodo, o kateri sem sanjal, ko sem bil še ujet v diktaturi. Tri stopnje mojega razvoja so bile torej: indoktrinacija, kontraindoktrinacija in šele nato izobrazba. Ta se je začela s tem, da sem v pariški Kinoteki v treh mesecih pogledal vse filme, ki jih prej nisem mogel.“
Vse diktature so v jedru enake
"Pravijo, da španska diktatura ni bila tako represivna kot sovjetska, toda ko sem kot povabljeni avtor obiskal SZ, sem v hipu zaznal simptome sistema, v kakršnem sem nekoč živel. Obstaja neka stara šala, ki precej nazorno razgali vse diktature: Kakšna je razlika med slikarji impresionizma, ekspresionizma in socialističnega realizma? Ekspresionist slika, kar vidi, impresionist, kar čuti, in socialistični realist tisto, kar sliši. Nikoli nisem bil član komunistične partije, sem pa v mladih letih verjel v komunizem; zdelo se mi je, da ima SZ morda neke vrste odgovor ... No, en sam mesec pisateljske rezidence tam mi je pokazal, da je tisti sistem prav tako lažen in brez prihodnosti."
O talilnem loncu Pariza in albanskem idealu
Leta 1956 se je Goytisolo tako nastanil v Parizu in se zaposlil kot urednik pri založbi Gallimard; tam je spoznal svojo poznejšo ženo, Monique Lange, ki ga je povezala z vsemi vidnejšimi intelektualci tistega časa. Multikulturni Pariz je bil za mladeniča, ki je odraščal v primežu uniformne Španije, kot piš svežega vetrca: "Imel sem to srečo, da sem se nastanil v 10. okrožju, četrti armenskih in judovskih trgovcev, nato pa so v valovih prihajali še španski, italijanski in od 80. let dalje turški priseljenci, Pakistanci, Indijci ... Neverjetno se je bilo sprehajati po ulicah, ki jih je opisoval Baudelaire, in kjer zdaj živijo Turki. Bilo je kot potovanje okrog sveta; take izobrazbe ne bi mogel dobiti na nobeni univerzi. Ker v svoji četrti počasi nisem več razumel pogovorov na ulici, sem se šel v lokalni kulturni center učit turščino; v treh letih sem tam spoznal celo druščino marksistov, leninistov in podpornikov Albanije. Med njimi je bil dvom o absolutni popolnosti Albanije primerljiv z dvomom o čistosti Device Marije, grozljivo svetoskrunstvo. (Smeh.) 'Kolikokrat si torej že bil v Albaniji?' sem vprašal njihovega ideološkega vodjo. 'Še nikoli. Nisem ... Nisem še pripravljen,' mi je odgovoril. V tem okolju sem dobil idejo za roman Paisajes después de la batalla (Pokrajine po bitki), eno mojih najljubših del."
Puščoba homogenosti
Status prostovoljnega izgnanca mu je obenem ponudil jasnejši pogled na situacijo v domovini, ki jo je pustil za seboj. "Od nekdaj sem prepričan, da je pogled s periferije proti središču veliko bolj zanimiv kot pogled iz središča na periferijo. Ne verjamem namreč v fiksne identitete, v nekaj, kar naj bi bilo "prava, avtentična" španska kultura, to so nacionalistične kategorije, ki z resničnostjo nimajo nobene povezave. Kultura je vedno mešanica zunanjih vplivov. Zato me je tudi od nekdaj zanimala Jugoslavija - v Sarajevo sem odpotoval na lovu za kulturno večplastnostjo, ki sem jo pogrešal v homogeni, kompaktni Španiji moje mladosti. Ko sem se po petih letih na Manhattnu - v New Yorku sem predaval na univerzi - vrnil v Španijo, so bili tam sami Španci, kar se mi je zdelo prav grozno, šokantno."
Maščevanje partikularizmov
Goytisolo je od nekdaj veljal za angažiranega intelektualca, ki se ne boji povzdigniti glasu v imenu marginaliziranih družbenih skupin in manjšin; javno je spregovoril o krizi v zahodni Sahari, čečenski vojni, problemu palestinske države in bosanske vojne. "Dandanes se svet spreminja v nekaj, čemur je Octavio Paz rekel "maščevanje partikularizmov". Da bi se zavarovali pred globalizacijo, ki državljane spreminja v potrošnike, po svetu vznikajo identitarni fundamentalizmi: nacionalistična gibanja, verski fundamentalizem itd. Samo odpreti je treba časopis, da vidiš, kakšno opustošenje vnašajo v naš vsakdan."
Kljub vsemu pa Goytisolovi romani - še posebej trojica Señas de identidad, Don Julián in Juan sin tierra, ki tvori nekakšno ohlapno trilogijo - niso pomembni le zaradi svoje družbenokritične drže, pač pa pomenijo tudi estetski odklon od norme malomeščanske književnosti. Vsak roman mora za bralca predstavljati nov, drugačen izziv, je pisateljevo načelo. "Kot oseba, državljan sem se vedno zavzemal za demokratična načela; ob novem zakonu o splavu, ki za družbo pomeni orjaški korak nazaj, sem na primer zgrožen. Vedno sem zagovarjal tudi pravico do samostojne palestinske države, ki bi obstajala vzporedno z Izraelom, dokler ne bo take ureditve, ne bo miru na Bližnjem vzhodu. Ko sem v času prve Jelcinove vojne proti Čečenom potoval v Rusijo, sem bil presunjen nad tem, kako se ni nič spremenilo od časov, ko je Tolstoj napisal svoj roman Hadži Murat: požgane vasi, bežeči ljudje … Ves ta angažma pa je treba znati ločiti od ustvarjalnega dela. Kadar pišem, pomislim na nekaj, kar mi je nekoč v pogovoru rekel Genet: 'Kompleksnost je pisateljeva vljudnost do bralca.' In kako prav je imel! Sam vedno cenim dela, ki od mene zahtevajo intelektualen napor; podarjen "nauk" ni nobena usluga. Sčasoma sem se naučil, da ni pomembno imeti veliko bralcev, pač pa bralce, ki te preberejo večkrat. Med tem dvojim je ogromna razlika."
Urednikova nočna mora
Podobno filozofijo literature je gojil tudi v svoji karieri urednika. "Pri založbi Gallimard smo imeli zelo jasno politiko: izdajali so policijske romane, kriminalke in podobno, z njimi zaslužili na kupe denarja, in ga nato vložili v izdajo zahtevnejših del. V tem vidim glavno nalogo dobrega urednika. Sam sem vedno iskal bralce, ne publike. Moje daleč najbolj prodajano delo je bilo avtobiografska knjiga Coto vedado (1985), ker je načela določene teme, ki so bile v takratni španski družbi tabu. Spomnim se, da mi je urednik takrat prigovarjal: 'Zdaj imaš 40 tisoč bralcev – misli nanje, piši zanje!' Jaz pa sem napisal roman Las virtudes del pájaro solitario (Vrline samotarske ptice), ki ga je navdihnilo življenje mistika Janeza od Križa. Uredniku se je nos povesil do tal! Super, je komentiral, tole bo zanimalo približno ducat bralcev. Revežu sem uničil sanje o nadaljevanju komercialnega uspeha."
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje