"Jabk nadaljuje in poglablja raziskovanje, ki je bilo v ospredju že v prvencu (…) roko razje: kako v govorici umetniško verodostojno upodobiti oziroma govorno utelesiti raznovrstne čezvrstne odnose med bitji, razumljenimi onkraj binarne sheme človeškega in nečloveškega in na ozadju uvida, da nobeno od teh bitij ne obstaja pred samim odnosom."

Poglejmo, kako se ta konceptualizirana zasnova, iz katere izhaja tudi avtoričin antispecistični aktivizem, izraža v poeziji.

Poezija Vesne Liponik na najosnovnejši ravni svojega specifičnega izraza deluje izrazito neaktivistično. Natančneje: kratki, eliptični, skrbno kurirani verzi na nobeni točki ne vstopajo v parolno govorico aktivizma, ki je sicer nujno bolj ali manj pragmatična dnevnopolitična praksa s ciljem spremeniti družbena razmerja, izboljšati ozaveščenost o tej ali oni problematiki, opozoriti na marginalizirano, prezrto in podobno. Takšna govorica je zato nujno tako ali drugače agitatorska, problematizirajoča, strukturirana z namenom subverzije širšega družbenega diskurza. Odločitev za neaktivističen izraz v poeziji je seveda popolnoma utemeljena in premišljena, lahko bi rekli celo klasična. Že dobre stare šole pisanja opozarjajo, da je poezija specifično diskurzivno polje, ki mu mešanje z ideološkimi in političnimi frazami prej škodi kot koristi.

Jabki Vesne Liponik so torej globlji od aktivizma in ga presegajo. Če aktivizem po svoji formi ostaja na površju svojega širokega polja in se od tam spopada z družbenimi realnostmi, poezija razpira celovitejše strukture. Onstran drugih literarnih form, ki mimetično preigravajo množico prepletajočih se idej in njihovih modusov, ima poezija možnost neposredneje ubesediti, tako rekoč utelesiti podstat nekega kozmosa, vednosti, življenja, bivanjskih načinov. In prav v poeziji se pozitivno, na naravni ravni najbolj živo izrazi vsebina avtoričinega aktivizma. Ali natančneje, videnje sveta, iz katerega vznika potreba po spremembi družbenih razmerij.

Ta izraz se konkretizira v sodobni fragmentarni poetiki, na način prereza površja, od koder odsevajo kompleksne razsežnosti v mnogoplastnem ekosistemu subjekta. Omenjeni pretežno minimalistični verzi reflektirajo, izrekajo in performirajo pojavnosti posameznih dimenzij; bodisi kot skopa konkretna podoba, asociacijska spominska usedlina, verzna kronika odnosov, netrdnost in nestalnost spolnih razmerij, bitna opolnomočenost nekega jabka. Za podrobnejše vsebinske interpretacije nimamo prostora, a za poanto ga niti ne potrebujemo: kot rečeno, sama življenjskost pisanja, poezija kot zbitek pomena in bivajočega, je tisto, kar avtoričinemu polivrstnemu mišljenju življenja daje temeljno, nepovratno digniteto in resnico obstoja. Njeno poezijsko stvarjenje postane stvarstvo, ki vedno že je.

Poleg tega gre poudariti še dve, v skladu s povedanim morda nepričakovani razsežnosti. Prva je jezikovna živost; slovenščina v zbirki je izrazito pragmatična, kot jo uporabljamo v govorni in komunikacijski praksi. Živa črka na papirju. Druga pa je, ne brez povezave s prvo, nenehen in neprisiljen humor. Mnogo kontingentnih izpisov, v katerih je na najosnovnejši ravni izražana splošna dehierarhiziranost raznorodnih življenj, se razpleta v komičnih verzih – kar je morda najboljši humor: režanje ob najresnejših, smrtno oziroma življenjsko resnih situacijah.

Najizvirnejši del zbirke je Stvarno in imensko kazalo na samem koncu knjige, kakršnega poznamo iz stvarne oziroma strokovne literature. Ta zbirko najmanj podvoji. Pesmi, po navadi brane same na sebi, tako dobijo šop ključev, s katerimi se vračamo k branju, lovimo nove pomene, uziramo prezrta ujemanja, kreativno dodajamo nove strukture. Knjiga se s to formalno preprosto in hkrati zelo kreativno gesto razpre in pravzaprav nikoli ne konča.

Omenili smo neaktivistični diskurz zbirke. Temu je treba dodati še: z neposrednim prikazom razvejane kompleksnosti nekega mišljenja, življenja in bivanja, ki se temeljno in temeljito izogne posplošitvam abstraktnega mišljenja, je Jabk Vesne Liponik pravo, nelepodušniško, kompleksno politično dejanje v temeljih političnega bitja.

Iz oddaje S knjižnega trga.