Edina razlika, ki jo prinašajo Otroške stvari je pravzaprav razširjeno območje do zdaj že obravnavanega Kovačičevega otroštva. Kovačič je ustvaril enega izmed najbolj prepoznavnih opusov slovenske literature, v katerem se dotika zgolj in samo lastne usode - usode prišleka, ki se je začela leta 1938, ko so celotno družino Švicarji izgnali iz Basla, ker oče ni sprejel pred desetimi leti ponujenega mu švicarskega državljanstva. Tudi Otroške stvari odražajo to usodo prišleka, le da je tokrat ta izpostavljena šele na koncu knjige, kjer je opisan prihod družine na slovenska tla.

Strastno zapisovanje lastnih spominov, ki so pogosto 'literarno prirejeni', se tokrat začne že kar z opisom spomina na rojstvo pisatelja samega (pri čemer pač ne moremo mimo dejstva, da gre le za literarni fikcijo, ki pa zelo dobro deluje v celem kontekstu in nemalokrat bralca spravi v začudenje). "Ležal sem na blešče belem zraven nečesa, kar se je vzdigovalo mehko, toplo, medeno. Mogoče naj bi bilo to tisto, kar naj bi bil jaz, nikjer ni bilo konca, ne začetka, lahko sem se nadaljeval veliko pred sabo ali za sabo. "

Skozi zgoščeno romaneskno tkanje se izrisuje pripovedovalčevo doživljanje otroštva, njegove družine, mesto Basel s svojim multinacionalnim utripom, kjer so se mešali Nemci, Francozi in Italijani in predvsem se kaj kmalu izkaže, da je glavni junak Bubi (tako so namreč klicali malega Lojzeta) svojeglav deček, ki ga sicer odlikuje velika radovednost, a je njegovo zanimanje težko pridobiti. Prav zato je tudi pristal v pomožni šoli, oziroma je v pomožni šoli pristal zato, ker se je raje kot v razred odpravil na potep po Baslu, kjer je bilo zanj veliko več zanimivega kot pa učiteljevanje v šoli.

Kot je v pripisu k romanu zapisal avtor sam: "Otroške stvari zajemajo čas od leta 1928, ki ga uvaja spomin na rojstvo in prve dni življenja glavne pripovedne osebe vse do leta 1939, ko mu je nekaj več kot enajst let. Vmes je vzvratni pogled na preteklost družine (legenda) kot tudi poznejša soočanja in srečanja v zrelosti s kraji in ljudmi njenega detinstva in otroštva."

Gre za odkritosrčno pripoved, brez kakršnega koli olepševanja ali celo sladkobnega pomilovanja obstoječega stanja, ki nikakor ni bilo naklonjeno družini Kovačič. Že v Baslu so se soočali s precejšnjo revščino in živeli v strahu pred rubeži, ko pa pridejo v očetovo deželo (Jugoslavijo) pa se stanje le še poslabša. Pa vendar je Kovačičeva pripoved odkritosrčna in zavezana njegovi neizprosni težnji po resnici - ki odlikuje tudi njegova ostala dela. Poleg tega pa se pisatelj tokrat vrača v čas otroštva, ko je (že pregovorno) vse na zemlji raj in kot tak je z vsemi svojimi napakami in mukami predstavljen tudi Basel.

Nenadoma pa se to 'rajsko' otroštvo konča v pisateljevem enajstem letu, ko se s prihodom v Ljubljano vse skupaj sesuje v prah in neprestano borbo za preživetje. Kljub temu pa Kovačič Otroške stvari sklene z nekoliko samoironičnim stavkom (sploh, če pri tem upoštevamo celoten opus): "Bilo mi je nekaj čez enajst let, pred mano so bila še krasna leta, za katera nimam nobenih zaslug."

Lejla Švabić