Njegova proza se uvršča med največje dosežke sodobne slovenske proze. Njegovo ustvarjalno pot je prekinila dolgotrajna bolezen.

Lojze Kovačič se je rodil leta 1928 v Baslu v izseljeniški družini. Leta 1938 se je z družino preselil v Slovenijo. Kot navajajo na spletni strani Študentske založbe, mu je leta 1944 umrl oče, nato pa je nova jugoslovanska oblast pregnala še njegove domače (mater, sestro, nečakinjo) v begunsko taborišče DP v Avstriji. Lojze je imel kot sumljiva oseba nenehne težave z oblastjo. Tri mesece je bil celo zaprt in leta 1947 v JLA pred vojaškim sodiščem obsojen na pol leta disciplinskega bataljona.

Pisatelj, urednik in pedagog
Po vrnitvi iz vojske je delal kot novinar-dopisnik pri Mladini, nato je bil urednik podjetniškega časopisa, od leta 1963 do upokojitve pa je bil zaposlen kot umetnostni in lutkovni pedagog v Pionirskem domu v Ljubljani.

Svoje literarne in avtobiografske prispevke je pričel objavljati že kmalu po vrnitvi družine v Slovenijo in zaradi njih redno prihajal v konflikte z ideologi komunistične partije. Danes njegovo pripovedništvo velja za najpomembnejši zgled slovenske povojne proze.

Pisatelj je ostal večni prišlek
V svojih romanih se pogosto ozira v svoje izseljeno otroštvo. Izšel je iz socialnega realizma (novele Ljubljanske razglednice), pozneje pa se je približal tokovom modernega pripovedništva (romani Deček in smrt, Resničnost, Pet fragmentov in Prišleki). Njegov zadnji roman Otroške stvari je izšel lani pri zbirki Beletrina Študentske založbe. Kovačič je znan tudi kot mladinski pisatelj (Zgodbe iz mesta Rič Rač, Najmočnejši fantek na svetu).

Za svoje delo je dobil številne nagrade, med drugimi Župančičevi nagradi mesta Ljubljane (1972, 1986), zlato Linhartovo plaketo za gledališko dejavnost (1973), Prešernovo nagrado (1973), nagrado kresnik za najboljši roman leta (1991), nagrado morishigo za najboljšo radijsko igro na mednarodnem festivalu radijskih iger v Tokiu (1993) in Klemenčičevo nagrado za življenjsko delo (1996).