A središča razstave ne predstavljajo močne, zgovorne barve neokrnjenega Tahitija, po katerem je francoski postimpresionist najbolj znan, ampak se vse vrti okoli 11 litografij, ki jih je pred 121 leti Gauguin izdelal za razstavo skupine, pozneje poznane kot šole Pont-Aven. Gre za razstavo, ki je bila po besedah kustosinje muzeja Maartje de Haan ključnega pomena na Gauguinovi umetniški poti, saj je bila v več ozirih katalizator njegovega nadaljnjega dela.
Preveč sodobni za tisti čas
Leta 1889 je tako skupina umetnikov, ki je bila po besedah de Haanove za takratno umetniško sceno preveč moderna, kot protipol uradnemu pariškemu svetovnemu sejmu, na katero ni bila povabljena, svoja dela razstavila v Volpinijevem Cafe des Arts. Poleg Gauguina so tam svoje delo predstavili umetniki, kot so Charles Laval, Emile Bernard in Louis Anquetin. Gauguin je grafične liste za Volpinijevo suito naredil prav za to priložnost.
To je bila prva skupna predstavitev poznejše šole Pont-Aven, za katero sta bila realizem in impresionizem že preveč zastarela, sami pa so težili k sintetizmu, poenostavljanju form in barvam kot ploskovitim formam.
To je 11 litografij na papirju, kanarčkovo rumene barve, na katerih najdemo osrednje teme umetnikovega opusa. Na njih najdemo pozneje motive kopalk in eksotičnih otočank, h katerim se je vedno znova vračal. Z Volpinijevo suito se je Gauguin uspešno predstavil kot umetnik.
Postavitev nosi naslov Paul Gauguin preboj v modernost, na ogled pa bo do 6. junija. Poleg litografskega cikla predstavlja še 50 drugih del tega slavnega mojstra in njegovih prijateljev, ki so tesno povezani z nastankom Volpinijeve suite. Ob Gauguinovih slikah tako visijo še dela Emila Bernarda, japonskega umetnika Kunijošija Utagave in seveda prijatelja, s katerim se je umetnik potepal po barviti provansalski pokrajini Vincenta van Gogha.
Poslovnež, ki se je podal na slikarsko avanturo
Paul Gauguin (1848-1903), rojen v meščanski družini v Parizu, je bil sprva poslovni človek, ki se je začel zanimati za umetnost in se je s slikarstvom najprej ukvarjal ljubiteljsko. Pri 35 letih je slikar samouk zapustil svoje podjetje in postal poklicni slikar. A to ni bil neodgovoren in brezbrižen beg od odgovornosti in družine, kot se včasih rado piše, saj si je še naprej prizadeval vzdrževati družino. Če je le zmogel s slikanjem, sicer pa je iskal drugo delo.
Potem ko ga je impresionizem nekako razočaral, saj je bil še vedno preveč mimetičen, je Gauguin prehodil pot k bolj ekspresionistični izraznosti, po pesniškem duhu pa je bil tudi simbolist. Na Tahiti je dokončno pobegnil leta 1891 in tam dodelal slog, ki je pozneje predstavljala eno izmed poti, po katerih je hodilo slikarstvo 20. stoletja.
Po Tahitiju se je predvsem zaradi finančne stiske preselil na Markeške otoke, kjer je preživel večino svojega preostalega življenja (v Pariz se je vrnil le enkrat). Umrl je v velikih mukah zaradi obolenja za sifilisom.