V dneh, ko odštevamo do odprtja Liffa, smo se zato na pomoč obrnili na filmske poznavalce. Kar nekaj jih je svoje predloge že oddalo, nekateri naslovi se ponavljajo, spet drugi so kandidati za prijetna presenečenja.

Naslednjih filmov ne smete izpustiti, če za nasvet vprašate recenzenta Vikenda Igorja Harba:

Čarovnik iz Oza (The Wizard of Oz, r. Victor Fleming)
Salman Rushdie je napisal čudovit esej o umetniškem delu, ki je močno zaznamovalo njegovo lastno ustvarjanje in domišljijo. V nepopisno barvit svet dežele Oz se lahko potopimo tudi brez umetniškega ali intelektualnega dometa velikega pisatelja, v sebi moramo najti le otroško zmožnost čudenja in široko razpreti oči. Sploh na zares velikem platnu.

Številka 55 (Broj 55, r. Kristijan Milić)
Brez pravega razloga hrvaški filmi pogosto obidejo naše kinematografe, kar še posebej velja za kompleksne drame. Tako smo denimo Črnce in Ljudožerca vegetarijanca lahko videli zgolj na Liffu, tudi ta nagrajena vojna drama za zdaj ni napovedana za distribucijo. Številka 55 ima precej vzporednic s filmom Bes, ki je ravno v naših kinih, vključno s tem, da je tovrstne akcijske filme treba videti na velikem platnu.

Naporen dan (Kkeut-kka-ji-gan-da, r. Kim Seong-hoon)
Korejski filmarji snemajo odmevne mednarodne filme, kot sta Ledeni vlak (Snowpiercer) in Krvne skrivnosti (Stoker), a njihov domači teren še zmeraj ponuja najbolj surovo in pristno prikrito grozo, težavno moralnost in tesnobno napetost, ki prikuje gledalca na sedež.

Najbolj iskani človek (A Most Wanted Man, r. Anton Corbijn)
Anton Corbijn je eden najbolj proslavljenih fotografov druge polovice 20. stoletja. S portreti U2, Nirvane in Louja Reeda je zaznamoval popularno kulturo, s filmskim ustvarjanjem pa se zdaj osredotoča predvsem na žanr vohunskih filmov. Detajle njegovih kompozicij je treba občudovati na velikem platnu, seveda pa pritegneta tudi zgodba izpod peresa mojstra Johna Le Carréja in ena zadnjih vlog Philipa Seymourja Hoffmana.

Ne zapuščaj me (Ne me quitte pas, r. Sabine Lubbe Bakker, Niels van Koevorden)
Med petimi najboljšimi filmi, ki sem jih videl letos, so kar trije belgijski (Najini otroci, Alabama Monroe in Dva dneva, ena noč). Resda avtorjev tega hibrida med dokumentarcem, komedijo in dramo še nisem zasledil, mojo pozornost pa sta pritegnila prav s tem zanimivim pristopom k filmu in bizarnim napovednikom.