Slikar, ki sodi med največje predstavnike abstraktnega slikarstva in vodilne slikarje t. i. newyorške šole, je v središču predstave Red (Rdeča) Johna Logana, ki jo uprizarjajo v londonskem gledališču Donmar Warehouse. V Dvinsku rojenega ameriškega umetnika Marka Rothka upodablja Alfred Molina, ki ga morda najbolje spomnimo kot še enega slikarja Diega Rivera v filmu Frida, pa tudi po vlogah v filmih Da Vincijeva šifra, Spiderman 2 in Čokolada. Režijo Loganove Rdeče je prevzel umetniški direktor gledališča Michael Grandage.
Temnenje Rothkovih platen
Lahko bi rekli, da je bil Rothkov strah upravičen. V zadnjih letih svojega življenja je njegova barvna lestvica dejansko vse bolj izločala nekoč priljubljeno oranžno, rumeno, rdečo, pa tudi zeleno, platna še vedno velikih formatov pa so postajala vse temnejša. V njegovi zadnji seriji slik, ki jih je naslikal za cerkev v Hosutonu, je ostal prostor le še za vijolično in temno kostanjevo, ki jima dominira črna barva. Temna umetnost zadnjih let Rothkovega opusa sovpada tudi z umetnikovim koncem. 25. februarja leta 1970 je namreč v 67. letu starosti Rothko naredil samomor.

Umetnikovo spraševanje in spopadanje s slavo
A predstava Rdeča se odvija več kot desetletje pred tem, natančneje v zadnjih dveh letih petdesetih let 20. stoletja, ko je bil Rothko zaposlen s prestižnim naročilom za izdelavo serije slik za novo restavracijo Štiri letni časi v manhattenski stavbi Seagram.

Rdeča temelji na dialogu Rothka z njegovim pomočnikom, ki ga igra Eddie Redmayne. Umetnik deli z mladim kolegom tesnobo in skrbi ob soočanju s slavo in sprejetjem največjega naročila do zdaj, pa tudi ob ogrožajoči prisotnosti nove generacije umetnikov, popartistov, ki so se jim zdeli mojstri newyorške šole zastareli, abstraktni umetniki pa niso nič manj zavračali poskusov teh mlajših umetnikov približati visoko umetnost popularni kulturi.

Tragična dramatika velikih barvnih ploskev
Igra se torej odvija v času, ko je bil Rothko na vrhuncu in že dobro desetletje ustvarjal slike, ki so danes njegov 'zaščitni znak', platna velikega formata, čez katere se raztezajo barvni pravokotniki, lebdeči na kontrastnem ozadju. A čeprav se zdijo ravno barve osrednja umetnikova likovna okupacija, bi bilo krivično njegovo slikarstvo reducirati zgolj na občutenje, razumevanje in interpretiranje barvne palete.

Abstraktne barvne ploskve so namreč nekakšna redukcija nadrealističnih, biomorfnih slik, nabitih z dramatičnimi mitološkimi in drugimi pripovedmi, ki jih je Rothko ustvarjal, preden se je nekje pol letu 1947 našel v skrajni abstrakciji. "... kdor pravi, da ga ganejo le barve mojih slik, je zgrešil bistvo," je zapisal Rothko v svojem delu Umetnikova realnost. "Nisem abstraktni umetnik. Ne zanimajo me odnosi barve ali oblik ali česar koli drugega. Zanima me le izražanje osnovnih človekovih čustev: tragedije, ekstaze, pogube itd."