"V Srbiji nimam pravih razmer za pisanje, v nenehnem boju z režimom ne morem opravljati svojega dela," opisuje zaostrene razmere v svoji državi pisatelj in aktivist Marko Vidojković, ki je ta mesec gost pisateljske rezidence novomeške založbe Goga. Založba V.B.Z. pa je nedavno izdala njegov najnovejši roman v slovenščini z naslovom Res vam hvala. Knjiga je v Srbiji uspešnica, saj jo je v letu dni kupilo 24.000 bralcev. Na Hrvaškem je bila prav tako med najbolj prodajanimi knjigami, prevedli so jo tudi v Makedoniji. O tem pa srbski mediji ne poročajo, saj je Vidojković oster kritik vladavine srbskega predsednika Aleksandra Vučića. O vsem tem je spregovoril v oddaji NaGlas!, ki si jo lahko ogledate v videu pod novico.

Z avtorjem, ki ustvarja pogovorno satirično oddajo na eni redkih svobodnih lokalnih televizij TV Šabac in se redno udeležuje protestov 1 od 5 milijonov smo se pogovarjali o vzrokih za proteste v Srbiji in kaj pomeni biti prepovedan pisatelj v državi, ki se približuje EU-ju.

Zakaj je vaš znanstvenofantastični roman Res vam hvala taka uspešnica? Lahko to razložite?
Bralcem sem ponudil rešitev, ki spada na področje znanstvene fantastike. S knjigo sem hotel povedati, da je v Srbiji tako hudo, da težko ostaneš optimist. Rešitev za težave moramo iskati v vzporednem svetu. Srbi imajo radi nasilje. Tudi komunistom je bilo blizu. Tudi tistim iz moje knjige. Bralcem ne bom vsega razkril, vendar tam vse težave rešujejo zelo hitro in učinkovito.

V vašem romanu Jugoslavija ni razpadla. To je visokotehnološko razvita družba, v kateri tovarne, kot sta Ei Niš in Iskra, niso propadle. Vožnja z vlakom od Skopja do Ljubljane traja le nekaj ur. Ljudje še vedno nosijo trenirke znamke Yassa. Gre za jugonostalgijo ali ste hoteli raziskati, kaj bi bilo, če bi bilo?

To je parodija. Kaj takega ne bi bilo mogoče. V moji knjigi so najmanj razvita območja nekdanje Jugoslavije, Bosna, Črna gora in Srbija, tehnološko najbolj razvita. To se je zgodilo v dobrih dvajsetih letih, potem ko so se vsi člani predsedstva SFRJ-ja in predsedniki republik in pokrajin smrtno ponesrečili. Zato Jugoslavija ni razpadla – ker so oni umrli v letalski nesreči. Vemo, kaj se je zgodilo v resnici. Jugoslavija, predvsem socialistična, se ni mogla ohraniti.

Končali ste pravno fakulteto, ukvarjate se z glasbo, romane in zgodbe pa ste začeli pisati, ko so konec 90. let neki izmed protestov proti Miloševiću propadli. Zakaj vas je to spodbudilo?
V 90. letih so bile razmere nasploh zelo zapletene. Starša sta se ločila. Živel sem z brezposelno mamo. Na ulici sem prodajal gorivo in podobno. To smo takrat počeli. Ko je bilo konec protestov ... Niso propadli, ni jih bilo več, saj smo dobili, kar smo hoteli. Milošević je na lokalnih volitvah pokradel glasove. Po treh mesecih nam je uspelo priti do pokradenih glasov, potem pa so se sprli v opoziciji. Takrat sem se nečesa naučil. Ko sem spoznal, kako je s pravom in pravičnostjo v Srbiji, kakšni so sodniki, tožilci in odvetniki v Srbiji, sem ugotovil, da se s tem nočem ukvarjati. Ko sem se znašel v krizi, kar pa pri 22 ali 23 letih ni redkost, sem začel pisati.

Zdaj ste spet na barikadah. Zakaj?
Ves čas sem na barikadah. Lahko sem v vlogi državljana, študenta, anonimneža ali pa v vlogi javne osebnosti. V Srbiji zadnjih sedem let spodkopavajo demokracijo. Aleksandar Vučić vlada kot samodržec, ki se spogleduje z diktaturo, ki bi jo z veseljem takoj uvedel in nas vse zaprl, ali pa še kaj hujšega, če ne bi imel zaveznikov z Zahoda, ki so ga nastavili zaradi reševanja vprašanja Kosova. Mislim, da je Evropska unija glede Srbije naredila napako, ker se do nas vede, kot da smo kolonija. Ne zdi se ji pomembno, ali pri nas vladata demokracija in človekove pravice, ali so mediji svobodni. Veliko pomembneje je, da neki Vučić obljubi, da bo rešil vprašanje Kosova. Najhuje je, da je tudi Unijo prevaral, vprašanja pa ne more rešiti. Če živiš v zaporu, ne v državi, se moraš upreti. Zato sem že od leta 2013 na barikadah in moram trpeti posledice.

Ko opazujemo današnje proteste, se zdi, kot da smo vse to že doživeli. Na protestih v 90. letih smo marsikaj že videli. Zakaj je Srbija obsojena na ponavljanje istih lekcij?
Ker znamo diktatorje zrušiti na protestih. Dokazali smo, da znamo. Slobodana Miloševića, ki je bil precej večji kaliber od Vučića, smo z oblasti spravili na ulici. Prepričan sem, da bo zdaj enako. Vučić je veliko slabši igralec od Miloševića. V hipu, ko bo izgubil podporo iz tujine, se bo sam zrušil. To pa ne pomeni, da nam ni treba do konca opraviti naloge. Srbija je država, v kateri se občasno pojavi avtokrat, ki želi vladati sam ali z bližnjimi pajdaši, kot velja za Aleksandra Vučića. Po srbskem izročilu take ljudi z oblasti spravimo na silo, s protesti na ulicah, nedemokratično, nekonvencionalno. Vučić je ustvaril sistem, v katerem ga na volitvah ne moreš premagati, saj je zlorabil vse demokratične ustanove.

Vključno z mediji. To je moje naslednje vprašanje: prejeli ste več nagrad, vendar ste ves čas v ilegali. Knjige ne oglašujete veliko, pa je kljub temu uspešnica. Kako razlagate to protislovje?
Ob izidu knjige ne moreš dati niti intervjuja. Oglaševati je ne smeš. Prepovedo ti vse. V takih razmerah sem se moral zateči k družbenim omrežjem. Od leta 2013 se trudim, da bi okrepil svoj profil na Facebooku, pozneje še spletno stran in profil na Instagramu. Na Twitterju je za mojo nežno dušo ozračje preveč strupeno. Na Facebooku me spremlja 40 tisoč ljudi, na Instagramu 15 tisoč. Zato lahko dosežem bralce. Ne bom se hvalil, ampak tako je. Doživeli smo literarni fenomen: knjiga domačega avtorja je imela veliko naklado in dobro prodajo. Izšla je v vseh državah nekdanje Jugoslavije. Bila je v ožjem krogu za najpomembnejše območne nagrade. O tem ni poročal noben srbski medij, saj avtor laja.

Je Slovenija kot članica Evropske unije po vašem mnenju Evropa, kakršne si Srbi želijo?
Ne, to je za nas nedosegljivo. Lahko si želimo, da bi postali kot Bolgarija. Slovenija je bila vlečni konj Jugoslavije. V tem hipu je razlika med Srbijo in Slovenijo preprosto boleča.

Ta mesec ste gostujoči pisatelj v pisateljski rezidenci založbe Goga v Novem mestu. Vas okolje v Novem mestu navdihuje? Pišete? Bo v marcu tukaj nastalo novo delo?
V Srbiji nimam pravih razmer za pisanje. V nenehnem boju z režimom ne morem opravljati svojega dela. Vedel sem, da mi bo marec v Sloveniji v veliko pomoč. Ker poznam Slovenijo in sebe, sem predvideval, da bom začel pisati knjigo. Res sem začel, kar je tragično. V svoji državi ne morem opravljati svojega dela. Bojevati se moram z bedaki. Na povabilo sem prišel sem. Omogočili so mi, da mesec dni sedim in pišem Res vam hvala 2. To je ekskluzivna novica (smeh).