Kot nekdanji semeniščnik je režiser Rodrigo Pla študiral filozofijo in preučeval nemške filozofe, kot sta Nietzsche in Kierkegaard. Naslov Puščava duha si je sposodil iz Nietzschejeve izjave 'Puščava raste in gorje tistemu, ki jo skriva v sebi'. Zgodbo je navdihnil Søren Kierkegaard, ki v dnevniku opiše svoj strah, da bi ga oče obsodil na prezgodnjo smrt. Foto:
Kot nekdanji semeniščnik je režiser Rodrigo Pla študiral filozofijo in preučeval nemške filozofe, kot sta Nietzsche in Kierkegaard. Naslov Puščava duha si je sposodil iz Nietzschejeve izjave 'Puščava raste in gorje tistemu, ki jo skriva v sebi'. Zgodbo je navdihnil Søren Kierkegaard, ki v dnevniku opiše svoj strah, da bi ga oče obsodil na prezgodnjo smrt. Foto:
Bitka v nebesih (Batalla en el cielo)
Carlos Reygadas o filmu Bitka v nebesih: 'Hitchcock je dejal, da če želiš posneti resnično Nizozemsko, moraš prikazati klišeje, kot so mlini na veter, dežniki ... Mehiko sem posnel s tega gledišča. Zato je v filmu nekaj zelo mehiškega, po drugi strani pa je položaj zelo splošen in odprt za interpretiranje.'
Želvja družina (Familia tortuga)
Rubén Imaz o Želvji družini: 'Tradicionalno so bile mehiške družine srednjega razreda sestavljene iz ducatov članov, stricev, bratrancev itd. Vsak rojstni dan, cerkveni praznik ali posebna obletnica je primeren trenutek za druženje celotne družine. Sčasoma se to izgublja. Družbene in gospodarske težave ljudi razdvajajo. Družinske vezi niso več, kar so nekdaj bile. Da bi razumeli nove vezi, je treba stare opustiti. Morda pa ne. Nekateri pravijo: V žalosti leži upanje. Morda je v nas še kaj srčnosti'.
Violina (El violin)
Ko zvezna vojska zasede njihovo vasico, kmetje pobegnejo v planine in tako ostanejo brez zalog ter streliva. Medtem ko gverilci pripravljajo protiofenzivo, ima Don Plutarco v mislih svoj načrt: v vlogi nebogljenega violinista se namerava vrniti v okupirano vasico, izkopati skrito strelivo v pšeničnem polju in ga vrniti upornikom. Z igranjem violine očara vojaškega kapitana, ki mu ukaže, naj se vrača vsak dan.

Preden Cankarjev dom prihodnji teden z veliko razstavo "zavzamejo" predkolumbovske kulture, se lahko Mehiki približamo še skozi oko kamere. Zgoraj omenjenih treh pravzaprav v okviru Tedna mehiškega filma, ki se nocoj začenja v Cankarjevem domu, pravzaprav sploh ne boste videli. "Mehiškega filma pa ne zaznamujejo zgolj popularne melodrame ali žanrski filmi, temveč tudi mlada generacija filmarjev, ki svojo poetiko gradi na meji med dokumentarnim in fiktivnim filmom, vpeto v mehiško realnost," opozarja organizator Simon Popek.
Svojo filmsko estetiko bodo tako predstavili Carlos Armella, Fernando Eimbcke, Yulene Olaizola, Rodrigo Pla, Eugenio Polgovsky, Enrique Rivero, Francisco Vargas in drugi, ki sledijo vplivu Carlosa Reygadasa. Reygadasa, enega v tujini najbolj priznanih tujih mehiških režiserjev, smo v Ljubljani v okviru festivala Liffe lahko spoznali lani (Tiha svetloba) in leto prej (Bitka v nebesih).

Viva Mexico!
"Minifestival" se je začel s filmom Violina Francisca Vargasa, od sobote do četrtka pa vsak dan ob 20.30 sledijo še: Puščava v duši (r: Rodrigo Pla), Intimnosti med Shakespearjem in Victorjem Hugojem (r: Yulene Olaizola), Bolj kot vse drugo na svetu (r: Andrés León Becker in Javier Solar), Želvja družina (r: Rubén Imaz) in Bitka v nebesih (r: Carlos Reygadas).

O ponižanih in razžaljenih
Žanrsko je nabor filmov precej širok. V Violini denimo spoznamo krvavo resničnost režima (sicer neimenovane države), ki na upore kmetov odgovarja z mučenjem, s posilstvi in z umori. ("Od nekdaj sem si želel napisati scenarij o skriti resničnosti Mehike, o tistih, ki jih je Luis Buñuel leta 1950 imenoval 'Los Olvidados'. Da bi bili slišani, se ti pozabljeni glasovi kot poslednjega sredstva oprimejo orožja." - tako režiser Vargas).

Puščava v duši je zgodba o verskem fanatizmu, ki vodi v totalitarizem. Film je postavljen v najbolj krvavo obdobje mehiške revolucije, ko so oblasti prepovedale vsakršno čaščenje Boga, obiskovanje cerkva, duhovnike so zapirale v samostane, verujoče prebivalce pa preganjale. Elias družino odpelje v puščavski del Mehike, daleč od civilizacije, kjer želi uresničiti božjo željo in s pomočjo sinov ter hčera zgraditi cerkev.

Čisto drugačen pristop k mehiški resničnosti sta ubrala Andrés León Becker in Javier Solar. Film Bolj kot vse drugo na svetu (Más que a nada en el mundo) je zasidran v razbohoteni domišljiji enajstletne Alicie, ki si domišlja, da je njena (sveže ločena) mama vampirka, za kar je po njenem kriv bolehni sosed, v čigar stanovanje vidi z okna svoje sobe. Z netradicionalno družino imamo opravka tudi v prvencu Rubéna Imaza Želvja družina. Razdrobljena pripoved nam brez vsake sentimentalnosti predstavi družino iz srednjega sloja, vdovca, sina, hčerko, brata umrle žene in rahlo zaostalega strica Manuela, ki poskuša otrokoma nadomestiti mamo. Manuel tiho spremlja težave vsakega izmed družinskih članov, a se ne vmešava.

Kako dobro poznamo ljudi, ki jih srečujemo vsak dan?
Pod nenavadnim naslovom Intimnosti med Shakespearjem in Victorjem Hugojem se skriva zgodba Yulene Olaizola, ki se je s kamero odpravila v hišo svoje babice Rose, da bi obudila spomine na njenega podnajemnika Jorgeja, čudaškega, občasno težavnega mladeniča, ki je z leti z babico Roso razvil posebno prijateljstvo.

Na koncu je treba omeniti tudi Reygadasovo Bitko v nebesih, na več mestih precej erotično ekspliciten film o Marcosu, vozniku družine bogatega generala, ki sodeluje v ponesrečeni ugrabitvi generalovega sina. Ne le, da je fant umrl, Marcos je tudi zapleten v skrivno razmerje z generalovo hčerko, s katero ju povezuje to, da vsak varuje svojo skrivnost.