"Mi smo vedno lahko izbirali, ali bomo čefurji ali Slovenci. Vedno smo se lahko skrili in svoje čefurstvo pokazali, kolikor smo ga želeli pokazati. Redko kdo ni imel te izbire. Medtem ko ti, lahko jim rečemo "današnji čefurji", nimajo te izbire. Na naših ulicah policisti ustavijo vsakega malo bolj temnopoltega človeka - ne glede na to, ali je rojen v Sloveniji ali se čuti Slovenca, samo na podlagi barve kože, samo to ga definira kot drugačnega. Menim, da je to pomembna razlika in da so to veliko hujše razmere od tistih, v katerih smo mi odraščali," je v oddaji NaGlas! položaj migrantov in priseljencev primerjal pisatelj Goran Vojnović.

Goran Vojnović je pred kratkim v Celju predaval na literarni delavnici Življenje ni literatura, namenjeni drugi generaciji priseljencev v okviru evropskega projekta Sedma dimenzija. Vse naslednje leto se bodo v Celju zvrstile številne delavnice, namenjene priseljencem in njihovim potomcem. Ena izmed delavnic se imenuje Življenje ni literatura, vodil pa jo je pisatelj, scenarist, režiser in kolumnist Goran Vojnović, ki meni, da je na naših prostorih veliko knjig, ki govorijo o imigrantskih izkušnjah.

Pritegnila ga je delavnica, ker na njej lahko govorimo tako o lastnih izkušnjah kot tudi o resnih literarnih temah. Vojnović govori v imenu druge generacije priseljencev. O razliki med prvo in drugo pravi, da je razlika "v tem, da je prvi generaciji popolnoma jasno, da je prišla v tuje okolje. Že od začetka imajo izkušnjo tujcev. Druga generacija pa bi morala pripadati novemu svetu, a ima pogosto podoben občutek, da mu ne pripada. Pri njih je pogosto težje priti do določenih težav, ki jih čutijo. Zato se ustvari mnenje, da so težave, o katerih pišejo pripadniki druge generacije, izmišljene. Oni živijo v okolju, ki mu ne pripadajo, ampak se jim ne prizna občutek nepripadnosti."

O čem bi morali pisati?
Tudi Vojnović se sprašuje, zakaj druga generacija priseljencev raziskuje svoje korenine, ko pa bi lahko pisali o marsičem drugem, zakaj vztrajno kopljejo po lastni identiteti: "Tudi mene pogosto sprašujejo, zakaj se toliko ukvarjam s čefurstvom, z Bosno, identiteto. Ta vprašanja skrivajo celo nekakšno obtožbo, da se posvečam takim temam, ker so priljubljene, ker so 'in'." Roman Čefurji raus je uspešno opravil s takšnimi predsodki in v center postavil priseljenca prav druge generacije: "Nisem odkrival tople vode, v nekem trenutku sem samo dojel, da je tisto, kar sem preživel, literarna tema, da to ni samo moje življenje, ampak nekaj vrednega, da se o tem piše. To ni bilo le moje otroštvo, ampak tudi otroštvo vrste drugih."

Fužine kot multietnična skupnost
Vojnović je odraščal na Fužinah v Ljubljani, v četrti, ki je bila drugačna: večetnična, patriarhalna in z veliko socialnimi razlikami: "Ne gre samo za to, da smo bili čefurji. Fužine so bile zanimiv kraj, ker so tam skupaj živeli pripadniki raznih slojev. Socialna občutljivost se te je preprosto morala dotakniti."

Naši in njihovi priseljenci
Vojnović izpostavlja razliko slovenskih priseljencev in tistih na primer v Veliki Britaniji ali današnjih iz Sirije: "Mi smo vedno lahko izbirali, ali bomo čefurji ali Slovenci. Vedno smo se lahko skrili in svoje čefurstvo pokazali, kolikor smo ga želeli pokazati. Redko kdo ni imel te izbire. Medtem ko ti, lahko jim rečemo 'današnji čefurji', nimajo te izbire. Na naših ulicah policisti ustavijo vsakega malo bolj temnopoltega človeka, ne glede na to, ali je rojen v Sloveniji ali se čuti Slovenca, samo na podlagi barve kože, samo to ga definira kot drugačnega. Menim, da je to pomembna razlika in da so to veliko hujše razmere od tistih, v katerih smo mi odraščali."

Kultura, ki jo imaš doma. in kultura, ki jo kažeš navzven
Vojnović je kot znan avtor prav o dilemah druge generacije priseljencev izjemno zanimiv za udeležence delavnice. Sonja Majcen pravi: "Pričakujem še en uvid v to, kako je, če odraščaš v družbi, ki je medkulturna, ko v bistvu je en del kulture, ki jo imaš doma, pa en del kulture, ki jo moraš kazati navzven." Literarna delavnica je ena izmed številnih, ki jih bodo v Celju še pripravili v naslednjih dveh letih v okviru evropskega projekta Sedma dimenzija. Voditelj projekta Damir Hauptman nam je na kratko razložil njihov namen: IDa lahko vsi ti mladi ljudje bolje izkoristijo svoje zmožnosti, dvojezičnost in poznavanje več kultur, da bi lahko prav oni gradili prihodnje mostove."

To pa, kot dokazuje primer večkrat nagrajenega avtorja Gorana Vojnovića, spodbuja kreativnost.