Dežela čokolade, elitnih smučarskih letovišč in vsesplošnega bogastva? Ne ravno. Švica v filmu švicarsko-francoske režiserke Ursule Meier je predstavljena v luči paradoksov in velikanskega prepada med bogatimi in revnimi, med bliščem zasneženih alpskih letovišč in depresivnostjo industrijskih dolin, ki ležijo pod njimi.

V središče zgodbe režiserka postavi 12-letnega Simona (izvrsten Kacey Mottet Klein) in Louise (Léa Seydoux), predstavljeno kot njegovo brezposelno sestro, ki se ne trudi kaj dosti rešiti finančno situacijo okrnjene družine.
Vsakdanji kruh tako leži bolj ali manj na Simonu, ki oba preživlja s krajo smučarske opreme bogatim smučarjem. Zdi se, da Louise ne zanima kaj dosti, od kod dobiva sendviče za večerjo, nove kavbojke in ostalo, kar ji dostavlja prezgodaj odrasli "brat".

Močna igra
Ko se film razvija, gledalec v enem od močnejših prizorov izve, da Simon ni zares Louisin brat, ampak sin, čeprav ona tega ne želi zares priznati niti sama sebi, kaj šele potencialnim snubcem, ki jo obletavajo.
Meierjeva v maniri bratov Dardenne sestavlja močno zgodbo, razdeljeno med vse globljim pogrezanjem v kriminalna dejanja 12-letnega tatiča in težavnim odnosom mama-sin. Pri tem počasi gradi napetost s Simonovo vse bolj kompulzivno krajo, s katero želi pritegniti mamino pozornost, in vrenjem v odnosu med sprva zelo prijateljskima protagonistoma, ki v zadnji polovici izbruhne z vso svojo rušilno močjo.

Režiserka zgodbo spretno pelje brez komentarja, brez moraliziranja in brez izrecnega obsojanja dejanj tragičnih glavnih junakov. Simon ni vedno všečen lik, a zaradi njegove bistrosti, situacije in preživetvenega nagona ga težko zares obsojamo.
Lik Louise je še bolj problematičen in do neke mere šokanten - še zlasti v ključnem prizoru, ko obupanemu in povsem nebogljenemu sinu, lačnemu materine ljubezni, zabrusi, da si ga nikdar ni želela, nato pa od njega zahteva denar, ko hoče spati z njo v isti postelji.

Hipnotična Seydouxeva, ki je podobne kvalitete nakazala že v liffovski kostumski drami Zbogom, kraljica, je ravno prava za vlogo seksapilnega, a samodestruktivnega in ne najbolj uravnoteženega dekleta, ki nikdar ni zares doraslo svoji vlogi matere. Prav igra je izjemno močna točka Otroka iz zgornjega nadstropja, ki se spretno ogne tako nastavljeni pasti kakršnihkoli incestuidnih vzgibov kot tudi sentimentalnosti.
Meierjeva nam nikdar ne izda ozadja, enako dvoumen je tudi konec, pri katerem zaključek smučarske sezone konča tudi Simonov posel, z zadnjim prizorom pa učinkovito sklene enega boljših filmov iz letos močne sekcije Perspektiv.

Ocena: 4-5; ocenjuje: Kaja Sajovic