Konec bojev je naznanjal vračanje številnih vojakov in podpornega osebja s front, kjer higienske razmere niso bile najprimernejše; bile pa so toliko ustreznejše za širjenje bolezni.

Sorodna novica "Kako se zavarujemo pred okuženjem skozi špansko bolezen"

V prvem delu, z naslovom Kako se zavarujemo pred okuženjem skozi špansko bolezen, smo si ogledali, kako se je poročalo o španski gripi v naših krajih in o ukrepih, ki so jih sprejele državne in deželne oblasti v oktobru 1918. V drugem delu, z naslovom Od reka tople noge, mrzla glava zapro zdravniku vrata do politične influence pri nas, pa smo lahko prebirali o zdravstvenem stanju ljubljanskega civilnega prebivalstva po štirih letih vojne in poteku epidemije španske gripe na Slovenskem.

Zagotovo je bilo vračanje vojakov s fronte radosten dogodek, ki so ga težko pričakovali tako vojaki kot tudi njihovi bližnji. Oblasti so zato morale poskrbeti, da prihod več tisoč mož ne bi ogrozil varnosti civilnega prebivalstva, zato je bilo treba vračajoče vojake skrbno zdravstveno pregledati. Poleg vojaštva so bolezni lahko širile tudi živali. Precejšnja težava tega časa so bila krdela potepuških psov, še večja pa zapuščeni in pogosto tudi bolni konji.

Sorodna novica Od reka "tople noge, mrzla glava zapro zdravniku vrata" do "politične influence" pri nas

Svojevrstno breme so predstavljale spolne bolezni, ki so pestile številne vračajoče vojake. Zato so oblasti pozvale tudi ženske, da poskrbijo za zdravje svojih družin in svoje moške pripravijo do tega, da bodo obiskali zdravnika, kjer bodo deležni ustreznega zdravljenja. Ta pot pa je lahko bila za mnogokaterega posameznika stresnejša od samega dogajanja na fronti.

Pozor na spolne bolezni!
Za tako resnimi besedami, ki so se znašle na straneh časopisa Slovenski narod 21. novembra 1918, se je skrival oklic štajerskega deželnega glavarja, ki je opozarjal na pretečo nevarnost, ki je ob koncu bojev postajala vedno bolj aktualna. "Glede spolnih bolezni izdal je novoizvoljeni štajerski deželni glavar oklic, iz katerega posnemamo naslednje bistvene točke: `V nerednem vojnem življenju zadnjih let so se mnogi naših vojakov spolno okužili. Marsikoga izmed njih ni bilo mogoče ozdraviti v vojaških bolnišnicah. Mnogi so še bolni ali pa se jim bolezen lahko vsak trenotek povrne. Vsled tega grozi našemu narodu velika nevarnost. Kajti spolne bolezni se ne prenašajo le na odrasle, posebno na žene, temveč, tudi na nedolžne otročiče, da celo plod v materinem telesu se lahko zastrupi in uniči. Dolgoletno hiranje, težke bolezni možganov in hrbtenice, vnetja trebušnih organov in druga obolenja, ki izpodkopljejo delazmožnost, uničujejo rodbinsko srečo in ogrožajo potomstvo, so posledica zavratnih spolnih bolezni, če jih pravočasno in temeljito ne zdravimo.

Vojaki! Če vam je na srcu lastno zdravje in zdravje vaših rodbin, vaših žena in otrok, obrnite se, ako ste spolno okuženi, do zdravnika, da vas preišče, še preden zopet stopite v krog svojih dragih. Le zdravnik lahko razsodi, ali vas je še treba zdraviti, le on lahko razjasni, ali vam in po vas vašim rodbinam še preti kaka nevarnost. Žene! Delajte na to, da se vaši možje, vaši sinovi in bratje podajo k zdravniku, če so imeli nesrečo, da so se spolno okužili. Gre se za vašo rodbinsko srečo, za zdravje vaših otrok, za zdravje naroda!´ Vsled napredkov medicinske vede se dado danes vse vrste spolnih bolezni s temeljitim in smotrenim zdravljenem popolnoma ozdraviti. Dolžnost vsakogar, ki je imel nesrečo, oboleti za tako boleznijo, je torej, da se z zaupanjem obrne do zdravnika. To pričakujemo od naših vojakov tembolj sedaj, ko gradimo lastno svobodno državo, katere najvažnejša podlaga je zdrav in krepak rod. Sicer se pa bodo, kakor čujemo, v Ljubljani v kratkem otvorili ambulatoriji za spolne bolezni."

S fronte na obvezen zdravniški pregled
Tako vojaki kot tudi podporno osebje, ki so se vračali s frontnih položajev, so morali biti zdravniško pregledani, preden so se lahko znova vključili v civilno življenje. Kako je to potekalo pri moških in pri ženskah, pa v naslednjem razglasu, prvotno objavljenem v Slovenskem narodu, 22. novembra 1918. "Narodna vlada je v interesu javnega zdravstva zaukazala natančno preiskavo vseh s front se vračajočih vojakov in ženskih vojaških pomožnih uslužbenk. Podpisani mestni magistrat pozivlja vse one pripadnike bivše armade, ki stanujejo v Ljubljani in so se vrnili domu brez zdravniške preiskave pri kadru, da se v svrho te zdravniške preiskave glede nalezljivih bolezni javijo zanesljivo tekom 8 dni na mestnem vojaškem uradu v Mestnem domu od 8. do 12. ure dopoldne. Prinesti jim je s seboj vojaške dokumente. Proti zamudnikom se bo postopalo v smislu določil zakona o nalezljivih boleznih. Bivše vojaške uslužbenke se imajo podvreči preiskavi pri zdravniku svojega zaupanja, da dobe zdravniško spričevalo, ker bi se sicer ne smele sprejeti v nobeno službo. Mestni magistrat ljubljanski dne 18. novembra 1918."

Omejitev uživanja alkoholnih pijač in popolna prepoved žganja?
Ob spremembi oblasti ali nastanku nove državne tvorbe so nastale tudi nove institucije, nekatere dotedanje pa so spremenile svoja imena. Tako se je društvo zdravnikov na Kranjskem preimenovalo v Društvo slovenskih zdravnikov. Med številnimi hvalevrednimi predlogi novoustanovljenega društva je tudi zanimiv predlog o omejitvi prodaje alkoholnih pijač kot tudi o popolni prepovedi prodaje žganja. S čim vse se je društvo še ukvarjalo, pa v naslednjih vrsticah: "Društvo slovenskih zdravnikov je na izrednem občnem zboru sklenilo naslednje resolucije in jih poslalo narodni vladi. Dosedanje društvo zdravnikov na Kranjskem se izpremeni v društvo slovenskih zdravnikov, katerega poslovni in razpravni jezik je slovenski oziroma hrvatsko - srbski. […] Oddelku za zdravstvo naj se priklopi zdravstveni odsek zdravnikov, ki naj: a) začasno prevzame društvo rdečega križa in njegovo premoženje, ki ga pozneje izroči društvu, ki se na našem ozemlju ustanovi z istim namenom, b) organizira prevzetje vojaških bolnic od erarja [države kot lastnika premoženja, op. a.], c) organizira bolnice za spolno bolne vojake in za obolele na drugih infekcijskih boleznih, d) prevzame invalidno šolo, e) pripravi bolnice za še ne zdrave ranjene in bolne vojake slovenske narodnosti. Društvo slovenskih zdravnikov predlaga Narodni vladi, naj za prehodnjo dobo omeji vživanje alkoholičnih pijač in naj absolutno prepove prodajo žganja."

Konji preplavijo deželo
O težavah, povezanih z nekdanjimi vojaškimi konji, se je v novembru 1918 v časopisju precej pisalo. Na začetku meseca se je prebivalcem svetovalo, da po svojih močeh pomagajo konjem in poskrbijo, da ne poginejo od lakote. Prav tako se je težilo k ozaveščanju o možnostih prenosa kužnih bolezni, zato je bilo tudi o tem mnogo govora. "Razglas glede oskrbe konj v nekaterih občinah. V tistih občinah, kjer se je nakopičilo toliko konj, da preti nevarnost, da konji poginejo, naj županstva po svoji najbolji volji in vesti skrbe, da kmetovalci konje tako ali tako oskrbujejo in jih pri življenju ohranijo, kajti konji bodo že v nekaterih tednih tvorili velikansko narodno premoženje. Podpisano predstojništvo se bo pozneje z župani dogovorilo glede obračuna."

"Kako ravnati z nakupljenimi ali v oskrbo prevzetimi vojaškimi konji. Radi preteče nevarnosti, da se po vojaških konjih, ki prihajajo iz bojišč, zanesejo kužne bolezni, posebno smrkavost in garje med domače konje, opozarjamo vse one, ki so nakupili ali vzeli v oskrbo vojaške konje, da morajo takoj: 1. naznaniti županstvu dan nakupa ali prevzema, 2. imeti take konje skozi 60 dni ločene od drugih konj, 3. paziti na njih zdravstveno stanje, 4. naznaniti županstvu vsako sumljivo obolenje, 5. ter da smejo take konje skozi 60 dni rabiti za delo s to omejitvijo, da ne pridejo z drugimi konji v nobeno dotiko."

Dežela se sooča s krizo
Sredi novembra 1918 je sledilo še nekaj pozivov prebivalstvu, pa tudi o primerih bolnih konj se je že poročalo. "Smrkavi konji na Kranjskem. Po neprevidnosti neke narodne straže je bil zajet med Logatcem in Preserjem večji transport smrkavih in smrkavosti sumljivih konj, ki je bil potem razpuščen. Vsled tega je nastopila velika nevarnost, da se ta strahovita konjska bolezen razširi. Vsak sumljiv slučaj naj se tedaj nemudoma naznani okrajnemu glavarstvu. Znamenja te bolezni so: močan smrkelj, trde medčeljustne žleze in ugnjide na kožni površini. Konjska smrkavost je tudi silno nevarna za ljudi. — Poverjenik za poljedelstvo: Prelat Kalan."

Odvažanje poginjenih konj
"Pri mestnem vojaškem štacijskem poveljstvu v Ljubljani (Dunajska cesta, Bavarski dvor) ustanovil se je oddelek, ki ima skrbeti, da se odvažajo poginjeni konji iz mestnega okrožja k konjaču [kdor se poklicno ukvarja z odstranjevanjem živalskih trupel, op. a.] v Trnovskem predmestju. Vsakdor, ki izve za ležišče poginjenih konj, naj kraj, kjer leži taka mrhovina takoj naznani imenovanemu poveljstvu. Taka naznanila pa prejemata tudi mestna policija in mestni konjač."

Nagrade za pokopavanje konj
"Izmed konj, ki se klatijo na okoli, jih je zadnje dni mnogo poginilo in leže sedaj ob cestah, na polju in v potokih. Da se preprečijo bolezni, pozivljam občinska predstojništva, da jih dado pokopati, ljudem pa, ki izvrše ta posel, v plačilo izplačajo iz občinske blagajne po 5 K nagrade za vsakega konja in jim vrhutega [poleg tega, op. a.] prepuste kožo odrte mrhovine. Izplačane zneske povrne svoj čas občinam Narodna vlada SHS. V Ljubljani, dne 18. nov. 1918. Poverjenik za Narodno brambo: Dr. Lovro Pogačnik."

Poziv »Vnovčevalnice za živino in mast«
Nekateri nazivi uradov in institucij izpred sto in več let so se spremenili in preoblikovali, spet drugi pa so z razvojem počasi utonili v pozabo. Tako je spodnji poziv za ulovitev konj izdala Vnovčevalnica za živino in mast, ki je skrbela za nakup in prodajo klavne živine na Kranjskem.
"Polovite konje! Vsled pomanjkanja delavcev je še vedno precej konj na prostem lačnih in žejnih. Kdor ima količkaj srca, naj jih prižene na dirkališče pod Tivolijem. Za vsakega konja bo dobil 1 krono. V teh resnih časih je dolžnost vsakega Jugoslovana, da se prostovoljno javi k delu ter goni konje v hleve. Saj se gre vendar za rešitev nacijonalnega premoženja! S samimi nasveti, zabavljanjem in pomilovanjem ne bo konjem pomagano, pač pa s tem, da jih spravimo naglo pod streho. Zakaj se ne da srednješolski mladini en dan prosto, da bi pomagali loviti konje! Če smo se skoraj 5 let pehali za nemške interese, je najmanj kar moremo storiti, da se `žrtvujemo´ en dan za Jugoslavijo. Zadnjikrat poživljamo vse faktorje, da se zavzamejo za to, da se bo za konje kaj storilo. Mnogo jih še tava po Barju, Črni vasi, Ljubljanskem polju, Rožniku, Viču, Glincah, Mestnem logu, Večnem potu, Podutikom, Št. Vidu itd. Tudi županstva naj vendar že enkrat energično nastopijo in odrede, da se konji nemudoma priženejo v Ljubljano. Ali smo res samo takrat za delo, kadar je nagajka [bič, op. a.] nad nami? Sicer bomo pa v kratkem v tej zadevi temeljita pojasnila dali, ki bodo prav mnogim neljuba! — Vnovčevalnica za živino in mast."

Policijska ura se ukinja
Ob tragični zgodbi razpuščenih konjev pa ne smemo pozabiti okoliščin, ki so krojile življenje naših prednikov na Kranjskem. Negotove politične razmere mednarodno nepriznane Države SHS in težak gospodarski položaj po štirih letih vojne so pustili svoje sledi v družbi. Tako je bila tudi policijska ura v veljavi slabe tri tedne, od začetka meseca novembra pa najpozneje do 22. novembra, ko je bila ta vest objavljena. Kot bomo videli čez nekaj trenutkov, so bili naši predniki dovolj pokorni, da jih je oblast »nagradila« z omilitvijo ukrepov. "Poverjeništvo za notranje zadeve razglaša: Ker je občinstvo samo upoštevalo sedanje izredne razmere ter vobče ni ogrožalo javnega reda in miru in ker se pričakuje, da bo tako ravnalo tudi v prihodnje, se razveljavlja naredbo glede policijske ure z dne 3. novembra t. l [tega leta, op. a.], ter določa, da stopijo v veljavo v tej zadevi prejšnja določila. Če bi se v posameznih krajih pokazalo, da je omejitev policijske ure potrebna še nadalje, imajo okrajna glavarstva pravico, da to omejitev odrede v lastnem področju tako za posamezne gostilne, kakor za cele vasi ali za ves okraj."

Stekli psi tavajo po deželi
"Z vojaštvom, ki prihaja z laškega [italijanskega, op. a.] bojišča pride veliko število sumljivih psov. Vsled tega preti nevarnost, da bi se steklina ta ne le za živali ampak tudi ljudi zelo nevarna kužna bolezen po deželi razširila. Za to je v lastnem interesu in lastno varnost vseh posestnikov psov, da vsak svojega psa natančno nadzoruje, ter pazi, da ne pride v dotiko s tujimi psi: v slučaju pa, da bi opazili pri psu sumljive znake, to takoj naznani pristojni občinski oblasti, sumljivo žival pa primerno zavaruje, da ni nobene nevarnosti. Vsakdo je tudi postavno [zakonsko, op. a.] zavezan, da svojega psa, ki je morebiti prišel s sumljivim ali steklim psom v dotiko, tudi to nemudoma naznani občinskemu uradu."

Psi v mestih morajo biti na povodcih
"Z ozirom na nastale izjemne razmere zaukazuje mestni magistrat na podlagi odredbe narodne vlade SHS v Ljubljani z dne 6. novembra 1918, št. 36.284, da se morajo vsi psi v mestnem okolišu voditi na vrvicah ali pa opremiti z nagobčniki, ki zabranjujejo grizenje. Mestni konjač ima nalog, da vse pse, ki prosto letajo po mestu, polovi in uniči. Prestopki tega razglasa kaznovali se bodo po kazenskih predpisih zakona o živalskih kužnih boleznih. Mestni magistrat ljubljanski dne 8. novembra 1918."

Kaj bo prinesla prihodnost
Pogled v novo leto 1919 je bil v primerjavi z letom poprej prav gotovo bolj optimističen. Štiriletna morija, nam dobro znana pod imenom prva svetovna vojna, se je končala, slovenski narod je bil kolikor toliko združen v skupni samostojni južnoslovanski državi, čeprav brez velikega dela današnje zahodne Slovenije in nekaterih drugih območij. Epidemija španske gripe je do konca leta pojenjala in videti je bilo, da prihodnost le ni tako siva. Toda na naslednjo preizkušnjo ni bilo treba prav dolgo čakati. Tudi leto 1919 je bilo polno pretresov. Več o tem pa v katerem izmed prihodnjih prispevkov.