Ni nepomembno, da se ustvarjalni princip v prozi Gabriele Babnik poudarjeno uteleša predvsem v aktivni ženski – ta v nekem smislu postaja tako rekoč avtoričina tipična junakinja. S tem ne želim trditi, da so moški kot ustvarjalci odsotni, temveč le, da so ženske močnejše in dejavnejše, še posebej, ko gre za iskanje tistih poti, ki omogočajo neko samorealizirano bivanje. V tej svoji dimenziji je pisava Gabriele Babnik seveda tudi v nenehni – recimo ji tako – polemiki s tistimi nevprašljivostmi, ki koreninijo v patriarhalni predstavi sveta in so v svojem bistvu predsodki in/ali stereotipi. Na te v taki ali drugačni pojavni obliki naletimo v vsaki njeni knjigi, najbolj razdelani in s tem poudarjeni so bili v prvencu, v poznejših, tudi v knjigi Nočne pokrajine, pa so samo še navzoči, ne več tudi razgrajeni. S tega vidika, torej z vidika ponavljanja določenih tematskih pramenov, bi za leposlovje Gabriele Babnik – za zdaj – lahko rekli, da sicer kroži okoli enakih, očitno tudi povezanih vprašanj, da pa poskuša v vsaki knjigi dati prednost drugemu med njimi.

V Nočnih pokrajinah so to predvsem disfunkcionalni odnosi med domnevno bližnjimi ljudmi. Ti odnosi so taki, torej disfunkcionalni, ker so posamezniki, ki jih živijo, v svojem bistvu ranjenci. Preteklost in okolje odraščanja se v Nočnih pokrajinah kažeta kot domala temeljna determinanta posameznikovega bivanja, ki pa posameznika tudi prerašča, in sicer v tem smislu, da iz njega sega k njegovemu sočloveku – in se v razmerju do obeh vzpostavlja predvsem kot nepresegljiva razdalja med njima, nezmožnost tistega sobivanja, ki bi bilo za oba neka vsaj relativno izpolnjujoča izkušnja. Na mesto te stopajo praznina, hrepenenje, bolečina ter, kar gre nekako z roko v roki, spomini, želje in predstave, ki so tudi osnovni generatorji pripovedi. Ta zato pričakovano ne sledi linearni logiki, temveč asociativno preskakuje in se le pogojno gosti in zrašča v nekakšne pomenske atole med valovi zamolkov in praznine. Pred nami je torej prepoznavna, izrazito poetična pisava Gabriele Babnik, ki bolj sugerira kot v resnici pripoveduje, kadar pa pripoveduje, pripoveduje večdimenzionalno in dosledno razprto: neposredno pripovedovano je po pravilu kontrastirano z drugo perspektivo in vpeto v širši kontekst, katerega kompleksnost zaživi v visoki, simbolični govorici. Povedi zgodb v Nočnih pokrajinah so izrazito dolge, podredno razvejene in ritmično valujoče: bolj kot na prozo spominjajo na poezijo in zahtevajo skrajno pozorno branje, včasih celo vračanje. Osebno se mi zdi, da med vsemi knjigami Gabriele Babnik prav v Nočnih pokrajinah ta tip pisave zaživi v vsej svoji moči in 'smiselnosti': z izmikanjem enopomenskosti, valovanjem od enega pomena oziroma zaključka k drugemu, razlivanjem v vse smeri ta pisava sama na sebi najbolje govori o tistem, česar v resnici ni mogoče ubesediti: o razdaljah.

Kljub tej poudarjeno poetični dimenziji pa za Nočne pokrajine mirno lahko trdimo, da so knjiga kratke proze; še več, besedila, katerih dolžine so zelo različne, lahko imenujemo zgodbe, saj je iz vsakega mogoče izluščiti neko osnovno fabulativno linijo z relativno izrazitim, po večini notranjim dogodkovnim obratom – in to, da je avtorici uspel ta preplet poetičnega in pripovednega, je brez dvoma ena izmed odlik knjige. K razvidnosti fabulativnega pripomore tudi dejstvo, da se zgodbe, ki sicer povsem zaživijo tudi kot samostojne celote, povezujejo in dopolnjujejo. Ne vse in vsevprek, tudi ne kričeče, a vendar: pozornemu bralcu ne bo ušlo, da recimo prva in zadnja izhajata iz iste družine, podobna povezava obstaja tudi med zgodbama Ljubica in Lasje. S tem knjiga neposredno pokrije širok časovni razpon treh generacij, združi velike krajevne oziroma kulturne razdalje ter se pomensko sidra v univerzalnem.

V šestih od osmih zgodb pisava Gabriele Babnik zadiha v vsej prepričljivosti: že opisani poetični jezik in igra perspektiv izvrstno odstirata brezna med ljudmi, pa tudi v njih samih, hkrati pa zastirata njihove vzroke in še bolj posledice, mogoče razplete, oziroma jih kvečjemu dvoumno nakazujeta, s čimer ta proza ves čas misli tudi na bralca, saj mu nudi dovolj prostora za interpretacije. Njen posebni čar je atmosfera: svojstven, močen splet bolečine in miline, ki mehča domnevno še tako ostre zgodbene konce.

A vendar imajo Nočne pokrajine tudi šibki točki: ena je zgodba Izpoved trinajstletnika ali premišljevanja o beli vrani, ki v pripovedno tkivo nekoliko površno ali vsaj ne zgodbeno dovolj izpeljano vplete razmišljanje o obstoju Boga; druga pa je dejstvo, da je najslabša zgodba v knjigi prav prva, torej zgodba, ki običajno pomeni nekakšen vhod v knjigo. Morda je podpovprečnost pripovedi Toro, najzvestejši pes, ki korenini predvsem v pretirani, poenostavljeni črno-beli delitvi likov in v nepotentni, naštevalni diskripciji fikcijske predzgodovine, ob zaključnem rezumiranju zaradi nadpovprečnosti drugih šestih besedil izrazitejša, kot bi bila v kakšni šibkejši knjižni celoti, pa vendar: nekaj bralskega elana ubije. Toda po drugi strani se kaže morda bolj osredotočati na to, kar nikakor ne uspe vsaki knjigi, namreč na to, kako se tisti del elana, ki preživi, potem z vsako stranjo krepi; in kako se, po zadnji prebrani strani, bralec ne ozira k novi knjigi, temveč, pod vtisom prebranega, najprej v neke zgolj svoje nočne pokrajine.

Gabriela Babnik: Prvi spomin (iz knjige Nočne pokrajine)

»Milan,« se je skozi prostor zakotalil skoraj neslišen Lejlin glas. Ni se hotel ozreti. Občutek je imel celo, da bi, če bi se ozrl, iz teme zasvetila intestinum tenue, rahlo razžarjena od znotraj in vsa razprta po prostoru. Dvanajstnik, tešče in zvito črevo, o tem se je Milan poučil na internetu, bi segali od enega konca hiše do drugega. Dva metra in pol, in potem še tri metre in pol, in tistih preostalih štiriindvajset centimetrov, ki v resnici ne bi mogli služiti niti za otro-ško sobo. Iz blokovskega naselja sta se pred letom ali dvema, Milan se ni več natančno spominjal, odkar je Lejla razglasila svoje stanje, se mu je zdelo, da se čas lupi s stene kakor omet in v resnici nima več nikakršnega pomena, preselila na podeželje, predvsem z mislijo, da bi imela otroke. Lejla je rekla, če bova imela hišo v šajbah, zunaj nekaj vrta, kjer si bom lahko nabrala svežo solato in gojila zelišča, se bom morda sprostila in potem bo vse drugače. Milan ni vedel, kaj bi lahko bilo drugače, kaj bi moralo biti drugače. Ni je silil v zakon, ni čutil potrebe, da bi bilo Lejlino svetlo, skoraj albinsko telo samo njegovo, saj ni bilo verjetno, da bi s svojimi dolgimi nogami in ro¬kami, ki so razkrivale nekaj deškega, zaradi česar so ju mnogi imeli za sorodnika in niti ne za ljubimca, vzbujala poželenje pri drugih. Poznala sta se od srednje šole, hodila sta na isto gimnazijo, celo del poti do doma sta se peljala z istim avtobusom. V negotovi svetlobi popoldneva, ko se je skozi celotno mesto širila barva nočnih vijolic, Milan je vedel, da takšnega prizora nikoli več ne bo doživel, je Lejlo povabil pod svoj dežnik in od tedaj je ostala pod njim.

Tina Kozin, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).