Lastniki so sicer grajska vrata odprli za druge vrste obiskovalcev ‒ potencialne kupce umetnin in opreme, da bi na tak način vsaj malo rešili svoj vse težji finančni položaj.

V svoje domove so sicer plemiči prostovoljno, gotovo pa neradi vabili, saj jih je v to prisilil izrazito nenaklonjen čas, ki je pravzaprav že nekaj stoletij postopoma zmanjševal njihovo družbeno, politično in gospodarsko moč. Posebej neugodna pa so bila za plemstvo leta po razpadu Avstro-Ogrske monarhije in nastanku nove Kraljevine SHS, ki jim je velik udarec zadala z eno radikalnejših agrarnih reform, obdavčitvami in uvedbami sekvestra. K že tako vse težjemu položaju v 20. letih 20. stoletja ni pripomogla niti ekonomska kriza, čemur je sledilo veliko zadolževanje in izseljevanje, plemstvo pa je bilo zato primorano prodati svoje dragocene zbirke.

Tej temi že nekaj let svoje raziskovalno delo posvečata umetnostni zgodovinarki Renata Komić Marn in Tina Košak z Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta na ZRC SAZU, ki sta svoje izsledke nedavno predstavili na simpoziju, s katerim se je Oddelek za umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti spomnil stoletnice vzpostavitve umetnostnozgodovinskega študija, enega temeljnih oddelkov fakultete.

Zaton plemstva je bil pravzaprav dolg proces, ki se je po zapisu nekaterih zahodnoevropskih zgodovinarjev začel že sredi 17. stoletja oziroma po tridesetletni vojni. Če so ga v zahodnoevropskih državah močno ošibile že revolucije, je bil pri nas upad moči plemstva dejstvo od marčne revolucije in posledične zemljiške odveze, povesta umetnostni zgodovinarki. "Obubožane plemiče, katerih posestva in premoženje se prodajajo na dražbah, pri nas srečamo že v 19. stoletju, primer je denimo propad Maksimiljana grofa Montecuccoli-Polinago, ki je bil v drugi polovici 19. stoletja lastnik dvorca Prešnik pri Celju, kjer je imel manjšo proizvodnjo opeke. Leta 1880 je bil dvorec zaradi dolgov primoran prodati na dražbi. Primeri so bili torej že prej, a o njih ne vemo veliko."

Ob izgubi posesti, ki so predstavljale finančni temelj za vzdrževanje gradov, so grajski kompleksi za lastnike postali pretežek finančni zalogaj. Pomanjkanje financ ni onemogočalo le ustreznega vzdrževanja grajskih stavb, pač pa so težke okoliščine marsikatero plemiško družino potisnile v težek eksistenčni položaj. V pismu, ki ga je starosti umetnostne zgodovine in konservatorstva Francetu Steletu leta 1935 po smrti Franca Bregarja, lastnika dvorca Zalog pri Moravčah, poslala njegova vdova, je razvidno, da se je družina preživljala z žganjekuho in oddajanjem sob v dvorcu v najem. Nekoč najuglednejši člani družbe so postopoma postali najmanj cenjena, celo zaničevana skupina (čeprav jih je po drugi strani lokalno prebivalstvo še vedno tudi izredno cenilo, saj so nekoč pogosto veliko vlagali v svojo okolico), kar je bil verjetno tudi težek psihološki udarec. Kot povesta Renata Komić Marn in Tina Košak, so se nekateri izselili že v 19. stoletju. Po nekem Steletovem seznamu je razvidno, da naj bi bilo med obema vojnama med lastniki slovenskih gradov plemstvo že v manjšini. "Torej, prodajali so. Nekateri, kot Janez Jožef grof Herberstein, ki je imel v lasti gradove Ptuj, Hrastovec, Ravno polje in Vurberk, poleg tega pa še tri gradove na Češkem in veliko hišo v Gradcu, pa so posestva obdržali, a vse več časa preživljali zunaj Jugoslavije," razložita.

Bregarjevi so, kot je razvidno iz korespondence s Steletom, v naslednjih letih dolgove odplačevali s prodajo inventarja in se dogovorili za odstranitev in prodajo Jelovškovih fresk.

Ena izmed posledic opisane situacije so bile torej razprodaje, ki so pomembne umetniške zbirke privedle v narodne zbirke in k zasebnikom, nekaj jih je izginilo v tujino. Kot sta na simpoziju predstavili umetnostni zgodovinarki, je bilo med letoma 1922 in sredino 30. let v gradovih na Slovenskem dokumentiranih več kot štirideset razprodaj, med katerimi je šlo za kar nekaj pomembnih plemiških zbirk s kakovostnimi in dragocenimi umetninami. Umetnostne zbirke so bile denimo skupaj z drugim premoženjem razprodane v Pukštajnu pri Dravogradu, Murski Soboti, Hrastovcu, Rakovniku, Gornji Radgoni in v Stari Loki, kjer je bila razprodana Strahlova zbirka, ena največjih in najpomembnejših na Kranjskem.

Razprodaje so bile deležne kar nekaj pozornosti ‒ o njih je redno poročalo časopisje, ki navaja tako imena pomembnih kupcev kot slovita umetniška dela. V primeru razprodaje v gradu Murska Sobota so denimo časopisi redno poročali o dogodkih, povezanih z dražbo.

Od samega začetka pa so bili na razprodaje posebej pozorni strokovnjaki ‒ navsezadnje so bile priložnost, da se s pomembnimi umetniškimi deli in raznimi predmeti napolnijo narodne zbirke, dobro pa so se zavedali tudi nevarnosti, da lahko ob nepazljivosti marsikaj za vselej izgine na tuje k neznanim zbiralcem ali muzejskim hišam. Strokovnjaki so pri samih razprodajah igrali zelo pomembno vlogo, povesta sogovornici. Po izobrazbi niso bili vsi umetnostni zgodovinarji, bili pa so aktivni v stroki in so predstavljali pomemben del mreže, katere steber je bil kot spomeniški referent in kot avtoriteta v stroki France Stele. "Stele je bil glede razprodaj v stikih s predstavniki muzejev, zlasti z ravnateljem Narodnega muzeja Josipom Mantuanijem in njegovim naslednikom Josipom Malom, s predstavniki muzejskih in zgodovinskih društev zlasti na Štajerskem, kjer je bilo grajskih razprodaj več, Viktorjem Skrabarjem, Francetom Kovačičem, Franjem Bašem. Po sredini 20 let se je Stele glede izvozov občasno posvetoval tudi s Francetom Mesesnelom. Kot strokovnjaki in cenilci na dražbah se pojavljajo Josip Mantuani, Izidor Cankar, Ivan Zorman, Matej Sternen in Balduin Saria," povesta.

V vse bolj avtokratski Jugoslaviji je bilo za stroko ob spoštovanju narodne lastnine in narodnega blagra marsikaj dovoljeno. "Raziskave kažejo, da so uporabljali standardne strategije trženja in prekupčevanja z umetninami. Organizirali so uspešno in učinkovito komunikacijsko mrežo s številnimi posredniki. V prizadevanjih, da bi za narodne zbirke pridobili kar najboljše predmete, so včasih malce zanemarili moralna in etična načela," pojasnita umetnostni zgodovinarki.

Razprodaje plemiškega imetja so vključevale tudi predhodne oglede predmetov, ki so bili na prodaj. Poleg precejšnjega števila domačinov, ki so si bolj kot ne iz radovednosti ogledali grajske prostore, so nekateri izkoristili priložnost, da nakupijo uporabne stvari za svoja bivališča, kar nekaj pa je bilo takih, "ki sta jih na dražbo prignala le radovednost in obet, da si morebiti za drobiž kupijo kakšen "graščakov" spominek". Nizke cene, po katerih so bile nenadoma dostopne umetnine, ki so se sicer zdele nemara za vselej nedostopen del plemiških zbirk, so privabile tudi predstavnike ljubljanskih intelektualnih in podjetniških elit, iz vrst katerih so izšli najpomembnejši zbiralci oziroma imetniki umetnin in starin v času med obema vojnama. Ti so na grajskih dražbah pogosto precej velikopotezno nakupovali. "Lahko rečemo, da je prav zasičenost trga s cenovno razmeroma dostopno in kakovostno umetnostno dediščino, ki so jo povzročile številne razprodaje, povečala zanimanje za umetnostno zbirateljstvo na Slovenskem v času med obema vojnama," izvemo.

Ena izmed bojazni stroke je bila, da bi pomembna dela slovenske kulturne zgodovine za vedno izginila na tuje, zato je pozivala oblast, da to prepreči na zakonski ravni. Leta 1921 je bila izdana Naredba deželne vlade za Slovenijo o varstvu umetnin. "Stroka jo je težko pričakovala, Mantuani je denimo pristojne na ministrstvu leto poprej pisno opozarjal na to, da je zakonsko urejena omejitev izvoza nujno potrebna. Vendar pa ta uredba ni bila dovolj. Potreben je bil še zakon o muzejih in zaščiti spomenikov kulturne dediščine. Na potrebo po njem so opozarjali tudi drugje v Jugoslaviji in družno pozivali Beograd, da bi se tak zakon napisal. Pa ga ni bilo," razložita Renata Komić Marn in Tina Košak.

Če so želeli lastniki umetnine ob selitvi v tujino odnesti s seboj ali jih na tuje prodati, so morali vložiti prošnjo za izvoz. O prošnjah je odločala deželna vlada, ki pa se je praviloma predhodno posvetovala s Steletom oziroma upoštevala njegovo mnenje. Pri oblikovanju tega se je Stele posvetoval s svojimi kolegi, predvsem z ravnateljem Narodnega muzeja Josipom Malom, njegovim predhodnikom Josipom Mantuanijem, ki je bil tudi cenilec, pa tudi Izidorjem Cankarjem.

Eno od nepisanih pravil je bilo, da kakovostna dela, ki postanejo dostopna z dražbami, poskušajo po kar se da ugodnih cenah dobiti javne zbirke. Problem se je pojavil, ker je bilo ob množičnih prodajah plemiških imetij in selitev v tujino ponudb veliko, sredstev za nakup v javne zbirke pa razmeroma malo. Od vseh javnih zbirk je na začetku 30. let 20. stoletja svojo najbolj obogatil Narodni muzej pod Malovim vodstvom.

Narodni muzej je na razprodajah grajske opreme z različnimi bolj ali manj spretnimi strategijami pridobil predvsem vrsto dragocenih kosov pohištva, pa tudi drugih predmetov, povesta sogovornici. "Čas in sredstva, ki jih je ravnatelj Josip Mal vložil v te nakupe, pričajo o njegovem iskrenem zanimanju za materialno in bivalno kulturo nekdanjega plemstva. Na podlagi vrednotenja nakupljenih predmetov, Malovih zapisov in podatkov v arhivskih virih mu lahko pripišemo tudi odlično poznavanje relevantne literature in primerjalnega gradiva, ki mu je omogočilo, da je v muzejske zbirke uvrstil kakovostne kose, ki omogočajo vsaj bežen vpogled v nekdanjo zbirateljsko in bivalno kulturo avstro-ogrskega plemstva."

Pri tem je bila v vsesplošnem vzdušju podpiranja narodne zavesti osrednja pozornost zbirateljske politike muzejskih ustanov usmerjena v pridobitev del "domačih" slikarjev, zaradi česar je v tujino odšlo marsikatero kakovostno delo "tujih" rok.

Kljub razmeroma strogim kaznim so prenekateri predmeti in umetnine vseeno ilegalno odpotovali v tujino. Več del, tudi kakovostnih, pa je bilo izvoženih z izvoznimi dovoljenji, ker za njihov nakup ni bilo denarja ali pa niso ustrezale trenutnim potrebam muzejev, ki so, kot pojasnita raziskovalki, v glavnem pridobivali dela lokalnih umetnikov. Med dragocenimi predmeti, ki so bili izvoženi, je denimo izrezljana postelja iz sredine 16. stoletja in še kaj iz gradu Hrastovec, pa dragocena Alegorija pomladi, ki jo je Stele leta 1933 fotografiral v gradu Ormož. Na dan je prišla znova na dražbi v Avstriji leta 1997, pred tem pa je bila dolgo v zasebni lasti. Lastnica Irma Wurmbrand-Stuppach Georgević je dolgo živela v težkih razmerah in po kosih prodajala grajski inventar.

Nova usoda ene najznamenitejših zbirk na Kranjskem
Leta 1930 je bila na dražbi razprodana znamenita Strahlova zbirka, po številu slik v 19. stoletju največja zbirka na Kranjskem. Kako veliko se je spremenilo v slabem stoletju od časa, ko si je Edvard Strahl na vse pretege prizadeval pridobiti plemiški naziv, saj je to nekaj veljalo in družini prinašalo ugled. Potem ko je leta 1848 plemiški naziv tudi prejel, je sledilo strastno polnjenje družinske umetniške zbirke, kar bi lahko bila tudi želja po dokazovanju na novo pridobljenega stanu. Navsezadnje je bil to eden od najbolj manifestativnih načinov dokazovanja ne le stanu, pač pa tudi premoženja in seveda kulturne razgledanosti.

Njegov sin Karl je nadaljeval očetovo zbirateljsko vnemo, uspelo mu je zbirko zavarovati pred nevarnostmi prve svetovne vojne, desetletje, ki je sledilo koncu uničujočega spopada, pa mu ni bilo tako naklonjeno. Narodna vlada Kraljevine SHS je njegovo premoženja vključno z umetniško zbirko postavila pod sekvester, Karlu, ki ga je imela za tujca, pa za nekaj časa odrekla izplačevanje pokojnine. Brez potomcev je umrl leta 1929, leto pozneje je bila dragocena zbirka njegove družine razprodana na dražbi. Zanimanje zanjo je prihajalo z vseh strani; poleg zasebnih kupcev in ustanov iz drugih delov takratne skupne države so zbirke v Stari Loki pri Škofji Loki pritegnile tudi zbirateljske ambicije iz tujine. Zasebni zbiratelj inženir Josef Kuderna, ki je svojo zbirko risb in bakrorezov hranil v dunajski palači Palffy, se je zanimal predvsem za slike in bakroreze. Glas o razprodaji je segel tudi do dunajskih trgovcev z umetninami Eugena Primavesija ali Huga Schwoererja, iz čigar pisanja je razvidno, da je o dražbi izvedel od znancev. Kot povesta sogovornici, se ti kupci dražbe niso udeležili, kar je verjetno posledica varnostnih ukrepov predstavnikov stroke.

"France Stele je denimo pred razprodajo imetja Ladislava grofa Szapáryja v gradu Murska Sobota zabičal tamkajšnjemu sreskemu načelniku, naj pazi na ilegalne izvoznike, in prosil bansko upravo, naj opozori še obmejne carinarnice, kajti "inozemcem je treba možnost izvoza čim bolj otežkočiti, da pri kupih ne bodo preveč predrzni". Kljub temu, da je bil izvoz omejen, ni povsem preprečil prihajanje zbirateljev in trgovcev iz sosednjih dežel; v svojih konservatorskih spominih, ki jih je objavil 1965, je denimo Stele zapisal, da so več predmetov izvozili v Avstrijo in na Češko," povesta Renata Komič Marn in Tina Košak.

Posebnost Strahlove zbirke je tudi ta, da so domače ustanove iz nje pridobile preko 130 od približno 450 slik, kolikor jih je bilo v zbirki v prvih desetletjih 20. stoletja. Ker namreč Karl ni imel potomcev, je z oporoko Narodni galeriji, Etnografskemu muzeju in Narodnemu muzeju zagotovil ne le ugoden nakup, pač pa tudi predkupno pravico in možnost nemotenega izbiranja umetnin.

O dražbi Strahlovega premoženja, eni od pomembnejših dražb obravnavanega obdobja, se je ohranila precej obsežna dokumentacija. Drugače pa so raziskovalcem te téme v pomoč predvsem konservatorski zapiski Franceta Steleta (hranijo jih na Umetnostnozgodovinskem inštitutu ZRC SAZU) in fotografsko gradivo (hrani Informacijsko-dokumentacijski center Ministrstva za kulturo RS). Poleg tega so najpomembnejši vir podatkov sodni spisi, ki so nastajali v zvezi s posameznimi dražbami, saj so bile vse razprodaje izvedene pod sodnim nadzorom. "V sodnih spisih najdemo med drugim podatke o pripravah na razprodajo, njenem poteku, kupcih posameznih predmetov, končnih prodajnih cenah in še marsikaj. Žal pa je bilo gradivo okrajnih sodišč iz časa med obema vojnama v preteklosti pogosto škartirano; če je ohranjeno, je nemalokrat poškodovano in predvsem neurejeno, zato je iskanje po njem zelo težavno," pravita.

Gre za tematiko, ki je z nekaj izjemami v starejši literaturi (govorimo predvsem o Steletovih spominih in omembah Ivana Komelja, Jasne Horvat in nekaterih drugih) razmeroma slabo raziskana, zato omenjeni avtorici v veliki meri orjeta na tem področju ledino, njune študije pa prinašajo pomembne nove podatke. Slabša raziskanost te umetnostne dediščine je med drugim posledica pomanjkljivega poznavanja njihove provenience, ta pa občutljivosti tematike, saj so se raziskovalci pred letom 1991 vprašanjem o izvoru umetnin pogosto izogibali, pojasnjujeta.

Ko sta maja izsledke svojih raziskav predstavili na simpoziju v Londonu, je bilo tam za témo veliko zanimanje, saj je preučevanje trga umetnin prepoznano kot kompleksno, a pomembno. Provenienca umetnin je v postala nekaterih evropskih državah že pred dvema desetletjema pomembno raziskovalno področje, pri nas pa so bila vprašanja o izvoru umetnin do nedavnega potisnjena na stranski tir.

Nekatere zgodnjenovoveške plemiške zbirke so bile v tem oziru sicer že deležne pozornosti, vendar je raziskovanje njihove poznejše usode pogosto otežkočeno zaradi vrzeli v poznavanju zbirk in zbirateljskih praks na Slovenskem med sredino 18. stoletja in letom 1945, ki pa jo zapolnjujejo v okviru raziskovalnega projekta Umetnost v času zatona plemstva: transformacije, translokacije in reinterpretacije (J6-1810), katerega nosilna ustanova je ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta, finančno pa ga podpira Agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. Vodja projekta je prav Tina Košak, Renata Komić Marn pa članica projektne skupine. Kot pravita, se kaže pomen raziskovanja velikih razprodaj grajskih inventarjev zlasti v okviru sistematičnega raziskovanja starejše provenience slovenske premične umetnostne dediščine. "Dinamika sprememb hranišča in menjav lastništva umetnine je zelo pomemben podatek, enako kot podatki o avtorstvu, slogu, vsebini ali materialu."