S temi besedami je režiser Miran Zupanič na včerajšnji Prešernovi proslavi nagovoril slovensko kulturno javnost. V svojem ostrem, politično obarvanem govoru, v katerem je med drugim citiral Slavoja Žižka ("Po mojem bi bila največja usluga slovenski umetnosti, če bi - zdaj prihaja na dan moja teroristična plat - pod Cankarjev dom, ko so tam zbrani vsi kulturniki, podstavili veliko bombo, tako da bi vse razneslo in bi jih bilo, če rečem tako zelo neokusno, še več kot v tisti jami, ki so jo nedavno odkrili, nato pa bi jih lepo, dostojno pokopali. Potem bi mogoče nastalo kaj dobrega."), je izrazil mnenje, da v osemnajstih letih samostojne Slovenije ni bila odpravljena niti ena sama bistvena ovira, ki duši umetniško ustvarjalnost.

Andrej Rozman - Roza

Nagrajeni ste bili za za gledališko predstavo Najemnina ali We are the nation on the best location, za zbirko pesemskih ugank Uganke 100 + 1 ter za libreto pop-rock opere Neron. Se sploh da odgovoriti na vprašanje, katero od teh del vam je najljubše? Oziroma: za katero posamezno stvaritev bi si nagrado Prešernovega sklada dodelili sami?
Vsa ta tri dela so mi zelo ljuba. Predvsem pa so popolnoma različna. Predstavo Najemnina sem več let pripravljal v glavi, potem pa jo napisal v zelo kratkem času, dobesedno hkrati z vajami s soigralko Mirel Knez. Od začetka pisanja do premiere sta minila le dobra dva meseca, svoj zadnji monolog pa sem napisal na dan premiere. Nasprotno sem se s pisanjem Nerona mučil grozljivo dolgo. Najprej sem se moral seznaniti z zgodovinskimi poročili, potem iz obilice zanimivih zgodb o Neronu izluščiti elemente, ki so prepričljivi in relevantni za današnji čas, na koncu pa vse skupaj še uskladiti z glasbo, ki si jo je zamislil Davor Božič. Tudi Uganke so bile zahtevna naloga, saj sem jih pisal po naročilu. Za vse predmete in živali, ki jih je Svijetlan Junaković narisal za naslovnico Cicibana, sem moral sestaviti uganke. Vzel sem si čas in sem včasih kakšno iskal tudi več dni. Če bi se moral odločit za eno samo delo, bi se za Uganke. In sicer zato, ker literatura za otroke po navadi ne dobiva takih nagrad.

Nagrada Prešernovega sklada: v prvi vrsti finančna injekcija, čast ali kaj tretjega?
Brez dvoma predvsem čast. Hkrati pa je to tudi del posla, s katerim se ukvarjam. Prinaša namreč točke, ki jih potrebujem na različnih razpisih.

Kakšen je odnos države do vašega ustvarjalnega področja v primerjavi z drugimi panogami umetnosti pri nas? Se vam zdi, da je za umetnike s podelitvijo statusa kulturnega delavca dovolj dobro poskrbljeno?
Kultura ima v Evropski uniji status storitve in tisti, ki presegamo določen cenzus, smo izenačeni s preostalimi obrtniki. Sam se sicer ne smem pritoževati, saj mi gre kar dobro. Predvsem pa sem se že sprijaznil z vsemi dajatvami ter birokratskimi in računovodskimi ovirami, ki so me pričakale v tej naši samostojni Sloveniji.

Kako občutite kulturno identiteto Slovenije v teh slabih dvajsetih letih samostojnosti v primerjavi s prej? Je integracija v EU po vašem mnenju za Slovenijo pomenila delno izgubo identitete ali pa nas je odprla svetu?
Samostojnost je pokazala na mnoge pomanjkljivosti naše narodne skupnosti. Če vsaj tistih najpomembnejših ne odpravimo, se nam ne piše dobro. Glavna težava se mi zdi, da nismo prepoznavni sami sebi. Razlog je ta, da se vse premalo naše umetnosti ukvarja z refleksijo naše družbe. Tista, ki se, pa je po navadi tako temačna, da se je vsi izogibajo. Samorefleksija s pravo mero humorja, ki bo pritegnil občinstvo, je preprosta formula za umetnost, ki drži zrcalo družbi. Ker je ni, še vedno živimo v zlagani samopodobi. Dokler živimo razmeroma varno in udobno, si to sicer lahko privoščimo. Nisem pa prepričan, da je to ravno model za ohranitev in razvoj naroda.

Imate občutek, da je recesija še dodatno oklestila kulturno udejstvovanje Slovencev? Ali pa morda v težjih časih več ljudi išče uteho v umetnosti?
Odkar imamo medmrežje, je brezplačne umetniške ponudbe toliko, da si skoraj vsak lahko najde kakšno tovrstno uteho. Nova produkcija se bo seveda prilagodila razmeram in bo malo bolj varčna. Je pa verjetno vedno bolj že jasno, da je bila velika napaka mlade Slovenije, da si je v časih bogastva spodkopala mnoge svoje ekonomske temelje in namesto v razvoju kulture, znanosti in lastne proizvodnje, ki so naša edina resnična obramba, poiskala varnost v vojaškem zavezništvu, s katerim zdaj izgubljamo vojne.

Kako občutite kulturno identiteto Slovenije v teh slabih dvajsetih letih samostojnosti v primerjavi s prej? Je integracija v EU po vašem mnenju za Slovenijo pomenila delno izgubo identitete ali nas je odprla svetu?
Svet se je tako spremenil, da je v vsakem primeru vse več povezav ... Imamo medmrežje, računalnike ... Prihodnost je tako neotipljiva, da človek ne ve, kaj se bo zgodilo naslednji trenutek. Mislim, da samostojna država laže nastopa kot samostojna enota. To ne velja samo v kulturi, tudi v športu ... Tu so gotovo priložnosti, ki jih ne moremo zanikati.

Imate občutek, da je recesija še dodatno oklestila kulturno udejstvovanje Slovencev? Ali pa v težjih časih več ljudi išče uteho v umetnosti? Kaj pa dostopnost kulture?
Pri umetnosti imamo zanimiv paradoks: slabši ko so pogoji, bolj se človek bori ... Kultura je vedno bolj skrita v poplavi "popa", širina se izgublja v "fast food" kulturnih vsebinah. Ljudje "požirajo" tisto, kar je namenjeno sprostitvi, a to ni več visoka kultura. Bolj zahtevne stvari pa tisti, ki jih to zanima, izbrskajo sami. So pa visokokulturni izdelki nujno potrebni. Če bi šlo vse v smer popa, kiča, torej v nezahtevno smer, se kultura ne bi razvijala. Treba je ohranjati višjo raven, vedno mora biti raziskovanje kot v znanosti. Stvari morajo naprej, treba jih je raziskovati.