Predsednica republike Nataša Pirc Musar je NUK-u na nocojšnji slovesnosti vročila red za izredne zasluge za neprecenljivo vlogo pri zgradnji in ohranjanju slovenske narodne identitete in kulturne dediščine ter pri razvoju bibliotekarske stroke in univerzitetne knjižnične dejavnosti. Odlikovanje je v imenu NUK-a prevzel ravnatelj Viljem Leban. "Danes Narodna in univerzitetna knjižnica zasleduje isti cilj, kako vse zbrano, nakopičeno, hranjeno znanje v obliki različnih zapisov, kako to bogato pisno kulturno dediščino narediti dostopnejšo ljudem," je v izjavi za javnost povedal Leban.

Narodna in univerzitetna knjižnica kot "temelj naše državnosti"
V nagovoru je predsednica spomnila na začetke NUK, ki segajo v čas razsvetljenstva, in poudarila, da "imamo malo posvetnih ustanov, ki se lahko pohvalijo, da se njihova starost meri v stoletjih". Dejala je, da "nas četrt tisočletja Narodne in univerzitetne knjižnice spomni, da se zgodovina slovenstva ni začela leta 1991, 1945 ali 1918, ampak mnogo prej". Ob tem je spomnila, da včasih "kdo na novo stopi v narodno zavest", ob čemer je omenila matematika Ferdinanda Hallersteina, astronoma kitajskega cesarja, ter Barbaro Celjsko, edino cesarico slovenskega rodu in edino Slovenka, ki jo omenja Nürnberška kronika, ki se nahaja v NUK.

"Ne sme nas biti sram svoje zgodovine in dosežkov naših prednikov. Hkrati pa se moramo truditi biti vredni te zgodovine," je med drugim poudarila Pirc Musar, ki pa je kot slavnostna govornica spregovorila tudi o manj prijetni "zgodbi o odlaganju" gradnje NUK 2, ki se po njenih besedah "vleče kot pravljica o jari kači in steklem polžu".

Govorci izpostavljali neprecenljivo dediščino NUK-a
Odlikovanje je v imenu NUK prevzel ravnatelj Viljem Leban, ki je v zahvalnem govoru dejal, da je 250 let dolga doba, v kateri so se mnoge stvari spremenile, nekatere pa so ostale enake. Tako po njegovih besedah "še vedno govorimo slovensko in v dvojini, še vedno se znamo Slovenci spreti za nepomembne reči", obenem pa narod druži želja po ohranjanju kulturne dediščine in prenašanju prihodnjim rodovom. In prav to nalogo zbiranja in ohranjanja gradiva, zlasti v slovenščini in o Slovencih opravlja NUK, je spomnil.

Zbrane sta na akademiji nagovorila tudi predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU) Peter Štih in ministrica za kulturo Asta Vrečko. Štih je spomnil, da je NUK najstarejša ustanova z neprekinjenim delovanjem na slovenskih tleh. Obenem je NUK označil za enega glavnih simbolov slovenske duhovne in ustvarjalne preteklosti. Ministrica pa je spomnila na neprecenljivo arhitekturno vrednost NUK, ki je jo prepoznal tudi Unesco, ter na arhitekturo drugih knjižnic po Sloveniji, ki prav tako dobivajo mednarodna priznanja. Spomnila je tudi na dobro razvejano mrežo slovenskih splošnih knjižnic, ki je po njenih besedah ena najboljših v evropskem merilu.

Sprehod v 250-letni razvoj knjižnice
Ob jubileju so pripravili razstavo Hranimo misli – že 250 let. Kot je na novinarski konferenci povedal ravnatelj NUK-a Viljem Leban, je razstava svojstven mozaik vsega, kar je NUK počel v preteklosti in vsega, kar počne danes, pogled pa upira tudi v prihodnost.

Ta bo skozi mozaik gradiva, misli in podob prikazala, kaj pomeni zbiranje, hranjenje, ohranjanje in posredovanje gradiva ter skrb za mnoge javnosti – uporabnike, založnike, knjižničarje in vse obiskovalce, ljubitelje knjig, kulture in znanosti.

Na ogled so postavili izvirne zaklade iz svoje zbirke, gradivo, ki je izjemnega pomena ne zgolj za njihovo ustanovo, temveč nagovarja kulturni in znanstveni razvoj celotnega naroda. V razstavo so vključili prve popise zbirke, kataloge, uradne dopise in gradivo iz zapuščin, darov in obveznega izvoda, izbor nedavno pridobljenega gradiva iz posebnih zbirk in del, ki so nastali izpod peres bibliotekarjev in drugih sodelavcev knjižnice.

Razstava je zasnovana v dveh delih. Do septembra bo razstavljeno gradivo pripovedovalo zgodbo o začetkih knjižnice in zbiranju gradiva, v drugem delu pa bodo v ospredju raznolikost knjižničnega gradiva, njegovo urejanje in ohranjanje.

Vitrina meseca prinaša sicer arhivirane dragulje
Še posebej zanimiv detajl bo t. i. "vitrina meseca" – vsak mesec bo na ogled drug primerek pomembnega zaklada iz zbirke NUK-a; gre predvsem za dela, ki jih zaradi njihove dragocenosti praviloma ne razstavljajo, kaj šele izposojajo.

Prve natiskane slovenske besede so bile poziv k puntu
Od odprtja razstave pa vse do 4. junija je v vitrini razstavljen Stiški rokopis, najpomembnejši slovenski srednjeveški rokopis, kar jih knjižnica hrani. Junija v vitrino prihaja letak Nova pesem o kranjskih kmetih iz leta 1515, na katerem najdemo prve natisnjene slovenske besede (in sicer puntarsko geslo: "Le vkup, le vkup, uboga gmajna!").

Julija bo vitrina gostila Valvazorjevo Slavo vojvodine Kranjske, avgusta pa Dalmatinovo Biblijo. Konec septembra bo – samo en teden, ker je rokopis tako občutljiv – priložnost za ogled Supraseljskega kodeksa, enega najstarejših slovanskih jezikovnih spomenikov iz 1. polovice 11. stoletja, oktober pa bo minil v znamenju Primoža Trubarja in Adama Bohoriča. Zadnji eksponat vitrine meseca bo imel simbolično težo: razstavili bodo rokopis Prešernove Zdravljice, razstava pa se bo zaprla 3. decembra, na obletnico pesnikove smrti.

Začelo se je s 637 knjigami
NUK je naslednik licejske knjižnice, katere začetke je mogoče postaviti v leto 1774, ko je bilo po odločitvi Marije Terezije v javno uporabo namenjenih prvih nekaj sto knjig.

Začetek NUK-a tako predstavlja fond 637 knjig, ki so preživele požar v jezuitskem kolegiju in so jih tedanje cesarske oblasti namenile splošni rabi. Omenjeni fond pa ni pomemben le zato, ker predstavlja začetek njihovega dela, ampak simbolizira tudi razsvetljenski odnos – razširjanje znanja in vedenja.

V zbirki je danes več kot tri milijone fizičnih enot gradiva, v digitalni knjižnici Slovenije je približno milijon enot, kar Slovenijo postavlja v vrh EU-ja.

Tudi načrtovanje NUK-a 2 se vrti okrog vprašanj, kako gradivo, ki je nastalo v preteklosti in ki nastaja danes, narediti še dostopnejše. Kot je poudaril Leban, se v stoletjih njihovo osnovno poslanstvo ni spremenilo, spremenile so se le okoliščine in tehnologija.

250 let v eni sobi
Po besedah soavtorice razstave Helene Janežič je bil poseben izziv, kako v en prostor umestiti 250-letno bogato zgodovino knjižnice. Eno od vitrin so namenili svojim predhodnikom – ravnateljem in drugim uslužbencem knjižnice. Na razstavi predstavljajo stavbe, v katerih je knjižnica delovala, in poimenovanja, saj je knjižnica skozi zgodovino spremenila več lokacij in večkrat zamenjala ime. A poslanstvo ostaja isto – zbirajo, hranijo in posredujejo misli.