Globoka tema. Velika noč, v kateri je skrito prav vse in v kateri se prav vse tudi začenja. Pojavi se žarek, kakršen zasveti na začetku dne in ki predre temo in ki razkrije njene skrivnosti, zgodbe. Ta žarek predstavlja sveto in razkriva neko resničnost, katere nihče ne zna tako vznemirljivo predstaviti kot Caravaggio.
Na premiero baleta Caravaggio je berlinsko občinstvo dolgo in nestrpno čakalo. Gre namreč za prvo veliko avtorsko produkcijo berlinskega Staatsballetta, odkar je njegovo umetniško vodenje prevzel ukrajinski baletnik in koreograf Vladimir Malahov. Štiridesetletnik je berlinski balet prerodil, vanj je pripeljal odlične plesalce in plesalke, o njem pa govorijo kot o tistem, ki je berlinski balet znova naredil očarljiv. Vendar pa so v zadnjih letih na oder prihajale predvsem interpretacije že znanih baletnih koreografij in baletna predstava v viziji italijanskega koreografa Maura Bigonzettija je tako prva zares velika novost v času mandata Malahova, ki je pred kratkim podpisal pogodbo, ki mu je mesto intendanta zagotavlja do leta 2016.
Temačnost, svetloba, svetost, študij …V spremnem besedilu k predstavi, za katero je glasbo Claudia Monteverdija za orkester priredil italijanski skladatelj Bruno Moretti, je Bigonzetti bistvo predstave strnil v besedah: "Temačnost, svetloba, sveto, življenje, tehnika, študij in radovednost." To so tudi besede, ki označujejo slikarja, ki velja za prvega baročnega mojstra, čigar življenje je bilo tako dramatično, kot so prizori na njegovih slikah, ki so jih številni opisali kot radikalni naturalizem, povezan s prodorno introspekcijo; čar pa temu slikarstvu doda še odlično obvladovanje svetlobe, ki naslikano zaznamuje z navdihom plemenitosti in svetosti.
Absolutna zvezdnika: Vladimir Malahov in Polina Semionova
Vse to je bilo videti tudi na odru, na katerem sta prevladovala Vladimir Malahov v vlogi Caravaggia in Polina Semionova kot slikarjeva muza. Z vlogo Caravaggia je Malahov, ki ga je lani pestila poškodba kolena, dokazal, da svojega niza glavnih vlog še ni sklenil; Semionova - njeno izklesano telo spominja na elegantnejšo in bolj vitko različico prav tako do skrajnosti treniranega Madonninega telesa - pa se je še enkrat izkazala kot absolutna zvezda berlinskega baleta. Baletnika sta še posebej blestela v več pas de deuxih; v nekaterih se je izkazala tudi Beatrice Knop.
Plesna virtuoznost zakriva sporočilno praznino
Pravzaprav celotna produkcija temelji ravno na virtuoznosti plesalcev. Bigonizetti, seznanjen z odličnostjo berlinskega ansambla, je za tega napisal tehnično zelo zahtevno koreografijo, kombinacijo klasičnega baleta ter odločnejših in 'odrezavih' sodobnejših gibov, za katero pa so nekateri nemški kritiki zapisali, da je njen namen prikriti siceršnjo vsebinsko praznost predstave. V prvem dej anju, v katerem se pred nami vrstijo prizori iz življenja v italijanskih mestih poznega 16. stoletja, se predstava dogaja na povsem praznem odru. Proti koncu prvega dela se v ozadju prikaže velik okvir slike, ki nad odrom prevladuje skozi celotno drugo dejanje. To izpostavlja bolj temačne plasti Caravaggievega življenja in življenja na sploh. Predstavo sklene nekoliko klišejski dramatični prizor na smrt ranjenega Caravaggia, ki se, oblit s krvjo in s krvavo rdečim trakom v rokah, zruši na odru.
Omenjeni krvavo rdeči trak in pozlačeni okvir sta pravzaprav edina scenografska elementa. Težišče scenografije tokrat namreč nosijo luči. Priznati je treba, da je scenograf Carlo Cerri tukaj opravil odlično delo. Luči so natančno sledile telesom plesalcev, jih obdale z rdeče-zlatimi odtenki, značilnimi za Caravaggieve slike. Vseeno je bilo pričakovati nekoliko več razkošja, morda celo bohotnosti. Dodatni klišeji v maniri Caravaggieve končne smrti v predstavi, ki nam skuša prikazati življenje na prehodu iz 16. v 17. stoletje, nikakor ne bi motili. Verjetno bi bili celo zelo ustrezni, saj miselnosti tedanjega posameznika minimalistična estetika ni bila znana. Občinstvo je bilo vseeno navdušeno, vendar pa je jasno, da so predstavo rešili odlični plesalci, ki jih je Malahov pritegnil v Berlin. Ko se bo odličnemu plesu pridružila še odličnost v drugih prvinah predstave, bodo v Berlinu smeli reči, da je njihov balet v igri za naziv najboljšega na svetu.
Polona Balantič
Globoka tema. Velika noč, v kateri je skrito prav vse in v kateri se prav vse tudi začenja. Pojavi se žarek, kakršen zasveti na začetku dne in ki predre temo in ki razkrije njene skrivnosti, zgodbe. Ta žarek predstavlja sveto in razkriva neko resničnost, katere nihče ne zna tako vznemirljivo predstaviti kot Caravaggio.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje