V gledališču se po navadi dogajajo stvari, ki so tako očitne, da jih po navadi spregledamo. Kar nam je domače, postane nevidno: gledališče osvetljuje oder vsakodnevnega življenja.
Saj gledališče išče resnico. In gledališče si resnico lahko privošči. Tudi v času, ki ga živimo. Resnica gledaliških junakov je stoodstotna.
Boal je brazilski gledališki režiser, dramatik, politik in avtor študije Gledališče zatiranih, v kateri ugotavlja, da je aristoteljanski princip gledališča sredstvo za zatiranje brezpravne večine, sredstvo, ki v sodobnem svetu privzame obliko žajfnic in kriminalnih serij. V svoji poslanici ob svetovnem dnevu gledališča je Boal med drugim zapisal, da je gledališče umetnost, ki je tudi del vsakdanjega življenja: "Tudi če se tega ne zavedamo, so odnosi med ljudmi strukturirani kot odnosi med gledališkimi osebami. Uporaba prostora, jezika telesa, izbira besed in način govor, konfrontacije idej in strasti; vse, kar prikazujemo na odru, obenem živimo v svojem življenju. Mi vsi smo gledališče!"
Vsi smo igralci, ki spreminjamo družboRavno zaradi podobnosti gledališča in resničnega življenja se lahko po Boalu iz uprizoritvenih umetnosti veliko naučimo oziroma nam ogled gledališke predstave lahko odpre oči za dogodke, katerih pomena sicer zaradi njihove vsakdanjosti in običajnosti niti ne opazimo. V svojem prepričanju, da je gledališče v življenje vpeta umetnost, Boal gledališče poveže z nujnostjo aktivnega pristopa k življenju in svojo poslanico sklene: "Vsi smo igralci: biti državljan ne pomeni živeti v družbi, ampak pomeni to družbo spreminjati."
Avtor slovenske poslanice - Aleš Valič
Pisanje poslanice ob svetovnem dnevu gledališke umetnosti je izredno častna naloga, ki je bila do danes zaupana tako velikim osebnostim gledališča, kot so bili Arthur Miller, Lawrence Olivier, Peter Brooke ali Vaclav Havel; slovensko poslanico je letos napisal igralec Aleš Valič. Tako kot Boal nam tudi Valič odpira uči in nas uči gledati na gledališče kot na umetnost, ki je tudi življenje. Preberimo si izsek iz njegove poslanice: "/.../ Ljudje gledajo, poslušajo, doživljajo. Zakaj prihajajo v gledališče? Po kaj prihajajo? Gledat igra lce, sceno, kostume? Poslušat glasbo, besede, tišino? Čutim magičnost gledališča in jo doživljam z obeh strani gledališke rampe, te navidezne ločnice med odrom in dvorano, med igralci in občinstvom. Vsekakor se mi zdi, da beseda magično za gledališče ustreza, kadar jo razumem kot nekaj neustavljivo privlačnega. Kadar jo razumem kot nekaj neresničnega, kot iluzijo, se mi ta lepa beseda – magično – začne odmikati od bistva gledališča. Saj gledališče išče resnico. In gledališče si resnico lahko privošči. Tudi v času, ki ga živimo. Resnica gledaliških junakov je stoodstotna. Ne da se je ovreči ali zanikati, je preinterpretirati. Igralci zastopajo resnico svojih vlog do konca. In jo razgaljajo. Gre za življenje in smrt. /.../"
Mednarodni gledališki inštitut, ustanovljen leta 1948
Svetovni dan gledališča je projekt Mednarodnega gledališkega inštituta, nevladne mednarodne organizacije, ki so jo leta 1948 ustanovili v Pragi in katere glavni namen je spodbujanje mednarodne izmenjave informacij in znanja, povezanega z gledališko umetnostjo, kar naj bi bila ena izmed mnogo strategij za utrjevanje miru med narodi sveta. Izmenjava dramskih vsebin med državami in mednarodna gostovanja gledaliških skupin naj bi namreč v občinstvu vzbudila globlje razumevanje tujih kultur in tako prispevala tudi k večji solidarnosti med pripadniki različnih kultur.
V Sloveniji svetovni dan gledališča tradicionalni zaznamuje Združenje dramskih umetnikov Slovenije, ki ob tem dnevu razglasi dobitnike stanovskih priznanj. Nove lavreate smo spoznali v Slovenskem gledališkem muzeju. Glavna lavreata sta igralec Marko Simčič - prejel je nagrado Marija Vera za življenjske dosežke na področju igre -, nagrado za življenjsko delo bršljanov venec pa je prejela dramaturginja Mojca Kreft. Na oder nagrajencev sta stopila tudi Vesna Slapar, članica Prešernovega gledališča Kranj, in Bojan Umek, član Slovenskega ljudskega gledališča Celje. Slaparjeva se je v zadnjem letu izkazala z vlogami Kristin v Strindbergovi Gospodični Juliji, gospe Elvsed v Ibsenovi Heddi Gabler in Laure Siig v Tättejevi drami Prečkanje avtoceste ali Zgodba o zlati ribici, Umek pa je žirijo prepričal z izredno močno vlogo Starca v Ionescovih Stolih.
P. B.
V gledališču se po navadi dogajajo stvari, ki so tako očitne, da jih po navadi spregledamo. Kar nam je domače, postane nevidno: gledališče osvetljuje oder vsakodnevnega življenja.
Saj gledališče išče resnico. In gledališče si resnico lahko privošči. Tudi v času, ki ga živimo. Resnica gledaliških junakov je stoodstotna.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje