Že ko je režiser Borut Bučinel igralcu, ki sicer soustvarja v Dejmo stisnt teatru, večini pa je verjetno najbolj znan kot Marko Đorđić - glavni protagonist gledališke priredbe romana Čefurji raus!, predstavil projekt, je ta nestrpno pričakoval ustvarjanje predstave. Izziv mu je namreč predstavljala zlasti uprizoritev, 'ki se naslanja na klasiko in se hkrati oddaljuje od klasične naracije.' "Kako graditi na atmosferi, ki gledalca vodi v različna občutja, predvsem temačna," pojasnjuje in pri tem nameni posebno pohvalo soustvarjalcem.
Kot rečeno, igra Rajaković Jacka Torrencea, da, tistega, ki ga je v filmu upodobil Jack Nicholson, a ta mu ni služil za neposredni navdih. "Nekako se skušam držati načela, da pri tovrstnih vlogah ne črpam navdiha iz že obstoječih uprizoritev. Res je, da sem Kubrickov film občudoval že pred mnogimi leti, to se ti prilepi nekam v zavest ali pod njo (podobno kot me zaznamuje vsako delo, ki ga preberem, vidim, slišim ali občutim), vendar sem za to vlogo črpal predvsem iz življenja, ki me obdaja, tako iz lastnih izkušenj kot iz zgodb ljudi, ki jih poznam."

Pisatelj Jack Torrence je torej oče Dannyja (igra ga Lan Remeta) in mož Wendy (Jelena Rusjan), in se pojavlja iz onstranstva. Igralec svoj lik opisuje kot psihološko zapleten, ker v sebi nosi večno umetniško frustracijo, potrebo po velikem pisateljskem delu, ki ga ni nikoli realiziral, obenem se srečuje z nerazumevanjem svojega ustvarjanja s strani Wendy, ki v te okvire ukaluplja tudi njunega sina. "Jack tako krmari po robovih norosti, poleg tega pa je stari maček v "šajningih", v videnjih umrlih ljudi."
Na vprašanje, kako težko mu je v istem obdobju izmenjujoče igrati različne like, pravi, da je izmenjujočega se igranja vajen, saj že v Čefurji raus! igra več kot 20 različnih likov. "Glede na to mislim, da je v tej današnji nori realnosti mnogo težje igrati vlogo nemočnega državljana, ki se bori za golo preživetje."
Aleksandar Rajaković se je s preostalimi člani Dejmo stisnt teatra pred kratkim ustavil na MMC-ju, kjer so posneli spot za ob MMC-jeve natečaj Skrivnostni možgani. Jeseni pa so se v sklopu Pripovedovalskega varieteja posvetili pravljicam in jih predstavili v lastni interpretaciji. Lotili so se Volka Rimljana, Čarobne masti, Fukove jame, Huzarja in služkinje, Juhe iz žeblja, Strah jo je ubil in Maščevanja trpečih duš.

Največ smeha se skriva v ogledalu in za vogalom
Kakšna komedija navdihuje gledališčnike, ki so pred leti med drugim navdušili s priredbami priljubljenega stripovskega lika Diareja? "Vse . Največ inspiracije za komičnost črpamo iz lokalnih okolij. Prihajamo iz različnih okolij, ki pa imajo skupne določene socialne dinamike. Največ smeha se skriva v ogledalu in za vogalom, le pogledati je treba, pojasnjuje Brajnik.
Ljudje postajajo bolj izbirčni in se redkeje odločajo za obisk
Kako gledajo na ponudbo na obeh straneh spektra, od Špas teatra do bolj alternativne komedije? Brajnik meni, da je ponudba dobra, le zanimanje zanjo je upadlo. "Vedno se najde občinstvo, ki z veseljem pogleda dobro komedijo, parodijo, satiro, stand up, … Toda v času turbokapitalizma se pojavlja tudi veliko takšnih in drugačnih gledaliških dogodkov, ki s svojo formo in vsebino mečejo slabo luč na drugo stran spektra. In ljudje to opazijo. Zato so tudi bolj izbirčni in se posledično redkeje odločajo za obisk. Glede na to, da je aktualnih družbenih problemov vsak dan več, pa mislim da se nam za dobro nastavljanje zrcala ni potrebno bati."

Sicer pa se z uspehi prejšnjih predstav ne "obremenjujejo«, še pravi, ampak poskušajo ustvarjati, kot da bi spet delali prvo predstavo, le z nekaj praktičnega znanja, ki so si ga pridobili v zadnjih šestnajst letih.
Večino lastne produkcije še vedno financirajo iz lastnih žepov. "Od začetka nase poti smo se odločili, da določeno vsoto pri trenutnem projektu namenimo za izpeljavo naslednjega. Tako imamo vedno na voljo nekaj sredstev, na katere skupina ali posameznik, ki bi si želel izvesti projekt, lahko računa," pravi Brajnik.
Kaj novega bodo pripravili Dejmostisnteatrovci, je pravzaprav še neznanka. Veliko je idej, pravi Rajaković, ki visijo tam na nekem drevesu in čakajo na prosti pad. "V zadnjih nekaj letih delujemo predvsem na osnovi iniciativ posameznih članov in tako je bilo tudi s pravljicami, ki smo jih izvedli v kavarni Union in so bile odlična osnova za novi zagon našega gledališča. Želje so...," še dodaja.