Opera angleškega skladatelja iz 17. stoletja opisuje nenačrtovan obisk mitološkega junaka Eneja v Kartagini, kjer se zaljubi v kraljico Dido. Ta se je po smrti moža zaobljubila celibatu, toda strast ljubezni jo kmalu premaga.

Razpet med ljubeznijo in dolžnostjo
Na odru smo tako lahko spremljali tragično usodo zaljubljencev. Čeprav si par ljubezen prizna in zvezo blagoslovi tudi sama boginja Venera, Eneju in Dido preživljanje dnevov in noči ob skupnem ognjišču ni usojeno. Zle čarovnice kaj hitro opozorijo antičnega junaka, da je njegovo poslanstvo iskanje novega doma Trojancem.

Enej se tako znajde v hudi stiski, razpet med ljubezen svojega življenja in občutkom dolžnosti do lastnega naroda. Čeprav se junak odloči za vdanost svoji izbranki, pa ga ta zavrne, saj ve, da je Enejevo življenjsko poslanstvo povezano s trojanskim ljudstvom. Po odhodu Trojancev pa Dido pogumno konča svoje tuzemsko trpljenje.

Filmski režiser vzljubil opero
Opero je za tokratno izvedbo priredil Marjan Šijanec, režija je bila v rokah Karpa Godine, koreografijo, po kateri so se zavrteli plesalci mariborskega baletnega ansambla, pa je zasnovala Marina Krasnova. Oblikovanje scenografije so v mariborski operi zaupali Zlatku Kauzlariču Ataču, ki sicer deluje kot dekan zagrebške likovne akademije, za kostume pa je poskrbela Bjanka Adžič Ursulov.

Za lažje razumevanje
V glavnih vlogah nesrečnih zaljubljencev so se predstavili Pija Brodnik in Alenka Slokar Bajc ter Valentin Enčev in Alexander Brown. Pevci so libretto predstavili v originalni angleški različici, za lažje spremljanje dogajanja na odru, pa so v mariborski operi pripravili slovenske nadnapise.

Vsakič na novo ustvarjena opera
Marjan Šijanec, ki mu je bila zaupana naloga, da pripravi priredbo Purcellove opere, se je ob naročilu znašel pred težko nalogo. Originalni zapis Purcellovega dela namreč ni ohranjen v celoti. Tako ne poznamo zapisa prologa opere, manjkajo pa tudi nekateri pasaži v osrednjem delu. Zato si mora vsaka operna hiša, ki se poda na pot uprizarjanja Dido in Eneja, priskrbeti veščega komponista, ki s pomočjo lastnega navdiha poustvari manjkajoče dele zapisa in pri tem skuša čim bolje ujeti duha originalne glasbe.

Za zabavo londonskih mogotcev
Henry Purcell velja za enega najboljših angleških skladateljev baročne dobe konca 18. stoletja. Mojstrstvo njegovih del so prepoznali že njegovi sodobniki, saj je skladatelj že v času svojega, sicer kratkega, življenja užival obilo pozornosti in slave. Napisal je pet oper, vendar pa je Angležem prirasel k srcu predvsem zaradi samospevov, duetov in tercetov, ki so jih za popestritev pogosto izvajali na družabnih večerih takratne gosposke.