Gre za zadnjo dramo Lorce, ki jo je ta kultni španski pesnik in dramatik iz časa med obema vojnama opredelil za "čisti realizem".

Zgodba
V andaluzijski vasici živi Bernarda Alba s petimi hčerami. Njena hiša je zavita v žalost, saj je preminil njen soprog, starodavni španski običaj, ki ga gospa Alba globoko spoštuje, pa družini zapoveduje osemletno žalovanje. V duhu teh zapovedi neizprosna mati hčeram prepoveduje stik z zunanjim svetom in nasprotnim spolom. Toda ponoči se okoli hiše smuka vasovalec, ki ženskam krade spanec in buri sanjarije.

Stilizacija silnih čustev
Režijski pristop do te zgodbe je Kobal zastavil tako, da je zbrisal znake provenience in časa, problem seksualne zavrtosti pa univerzaliziral. Pot do posplošenja silnih, za Lorco tako značilnih čustev, je režiser iskal v njihovi stilizaciji. Pri interpretaciji je bilo potrebno iskati pot stran od patosa, obenem pa tudi stran od nevtralnega izjavljanja.

V drami o ženskah v španskih vaseh je nastopilo devet članic ansambla. Naslovno vlogo matere je odigrala Ljerka Belak, hčere in druge ženske like pa so interpretirale Maja Boh, Bernarda Oman, Judita Zidar, Iva Krajnc, Mojca Funkl, Karin Komljanec, Boninsegna in Nadja Strajnar.

Dramo je prevedla Alenka Bole Vrabec, za dramaturgijo je poskrbela Alja Predan, pri gibu pa je režiserju priskočila na pomoč koreografinja Sinja Ožbolt. Kostumi so delo Alana Hranitelja, sceno pa je zasnoval Branko Hojnik. Za glasbo in zvok je poskrbel Borut Praper.