Te dni ga podoživljamo v novogoriškem gledališču. V režiji Ivane Djilas je na velikem odru oživela ta družinska pravljica o zlu in dobrem, brezčasna pripoved, ki je na novo definirala praznovanje božiča.

"Gospod Dickens je mrtev? Ali to pomeni, da bo umrl tudi Božiček?" je po smrti Charlesa Dickensa leta 1870 prestrašeno vzkliknila neka deklica v Londonu. Ali je legenda resnična ali ne, ne vemo … Pokaže pa, kako velik vpliv je imel ta velikan britanskega romana na praznovanje božiča v modernem času. Z Božično pesmijo v prozi, ki jo je napisal in v samozaložbi izdal leta 1843, je namreč Dickens v viktorijanskem obdobju obudil božično čarobnost, kakršno ob tem prazniku poznamo še danes: druženje v družinskem krogu, bogate večerje in velikodušnost duha.

Uspešnica, ki je pošla v nekaj dneh
Charles Dickens je Božično pesem napisal samo v nekaj tednih. Že po prvi objavi je postala izjemna uspešnica. Izšla je 19. decembra 1843, prva izdaja pa je do božičnega večera že pošla. V enem letu je sledilo trinajst ponatisov. Božične pesmi v prozi niso nikoli nehali tiskati, v 175 letih je bila prevedena v skoraj vse jezike sveta. Za oder, televizijo, film in opero je bilo že nešteto priredb. To je prva zgodba v zgodovini, ki se dogaja kot potovanje skozi čas, in ena najbolj priljubljenih o duhovih sploh. V bistvu govori o tem, kako se človek s pokoro in trdno voljo lahko spreobrne.

Ko dobrota premaga pohlep …
Zgodba Božične pesmi se vrti okoli starega pohlepnega stiskača Ebenezerja Scroogea, ki nikoli ne praznuje božiča, osorno tudi tokrat odkloni nečakovo vabilo na praznovanje. Toda na samotni božični večer ga obišče duh njegovega pokojnega družabnika Jacoba Marleyja, ki mora za kazen, ker je bil prav tak stiskač kot on, v onstranstvu za seboj vleči težke verige. Scrooge in Marley sta namreč že zelo mlada osnovala skupno podjetje, nato pa se oba vse življenje gnala izključno za zaslužkom. Nikoli jima ni bilo mar ne za reveže ne za družino. Vendar ima Scrooge še čas, da to popravi, saj mu Marleyjev duh napove, da ga bodo obiskali trije duhovi: duh preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Svetuje mu, naj stori, kar mu bodo naročili, da ne bo tudi on po smrti obsojen na vleko verig ...

In res, Scrooge se na božično jutro prebudi prerojen! Nekateri meščani so sicer skeptični do njegove spreobrnitve, a on se nanje ne ozira, saj je spoznal: sreča je v tem, da bogastvo deliš z drugimi.

V gledališče vračajo čarobnost …
Marko Bratuš, sicer umetniški vodja v SNG-ja Nova Gorica, je pri tokratni predstavi asistent režiserke Djilasove. O Božični pesmi pravi: "Gre za gledališki projekt, ki spodbuja vrednosti človeškosti. V gledališče smo vrnili čarobnost, pripeljali smo pravljico. Gledalcem dajemo nekaj pozitivnega, iz dvorane gredo pojoč … Spodbujamo jih, da o božiču ne razmišljajo kot o času nore nakupovalne mrzlice, temveč da je to čas poglabljanja samega vase in v sočloveka. Režiserka je iz ansambla potegnila največ, izkažejo se tako igralsko kot pevsko in plesno."

Ivana Djilas je pred premiero opozorila na pomen gledališča v družbi: "Gledališče mora biti kritična zavest. Kako to doseči? S katerimi žanri? Prepričana sem, da so žanri, ki jih imajo za lahkotne, pravi vzvod za trkanje na človekovo zavest. Zato imam rada melodrame in pravljice, ki so pravzaprav v zgodbo zamaskirane debate o družbi. Pravljice o pravičnosti, melodrame pa o zmagi malega človeka nad družbo." Navdušena je nad igralkami in igralci: "Tu gre za ansambelsko igro. Igralec mora sebe potlačiti in staviti na skupinskost. Novogoriški ansambel je izjemen – ne zgolj v igri, pač pa tudi izjemno pojejo, so gibalno fenomenalni. S takšnimi igralci res nastane gledališka čarovnija. Energija dobesedno kipi iz te predstave."

Petje, ples, akrobatika …
V novogoriški Božični zgodbi gre pravzaprav za "totalno" gledališče. Združene so različne izrazne zvrsti, gre za mešanje žanrov. Koreografinja je Maša Kagao Knez, ki je z režiserko in novogoriškim ansamblom sodelovala že pri predstavi Peter Kušter. Mimogrede: 4. decembra bo že petdeseta ponovitev te legendarne in večkrat nagrajene predstave, igrali jo bodo tudi na silvestrski večer. Knezova je prav tako navdušena nad igralkami in igralci: "Čeprav to niso profesionalni plesalci, so izvrstni. Igra, gib in petje – vse troje skupaj je najtežja kombinacija. In prav vsi so se izkazali. Koreografija je skupinska. Imamo tudi elemente akrobatike. Prilagodili smo se Gombačevim songom, ki so zahtevni." Avtor glasbe je Boštjan Gombač, avtorja glasbenih priredb pa sta poleg Gombača še Joži Šalej in Blaž Celarec. Šalej o paleti glasbe v Božični zgodbi: "Sestavili smo raznovrstne sloge – od renesančnih do modernih slogov. Gre za priredbe znanih božičnih in manj znanih melodij. Na odru sva del igralske ekipe, igrava skupaj z Blažem Celarcem. On 'pokriva' ritmični del, jaz melodični, harmonski."

Preobrazba je igralski izziv
Glavno vlogo skopuha, ki se spreobrne, igra Radoš Bolčina: "Tudi na negativce je treba pogledati s pozitivne strani. Moj lik skopuha je kot čebulna glava, s katere se počasi, drug za drugim luščijo sloji … Odigrati to spreobrnjenje je bil zame pravi izziv. Ali gre res za pravo kesanje, ali bo starec nastavil še drugo lice, ali bo šlo za 'zob za zob'… Preobrazba bi lahko bila kaj hitro osladna. Vendar tega nismo hoteli. Hoteli smo pokazati pravo človeško spreobrnjenje. Je pa sporočilo Božične pesmi aktualno tudi danes. Dickens jo je sicer napisal v času surovega, trdega kapitalizma, ki pa ga na neki način podoživljamo tudi mi dandanes …"

Jureta Kopušarja, ki na odru odigra pet vlog, pet likov, je študij predstave navdušil: "Znova se počutiš kot otrok. Na odru si v nekem varnem okolju, kjer pa lahko počneš igrive norčije. Lepo nam je bilo delati to predstavo, nismo bili pod pritiskom, igrali smo se igro." Ana Facchini in Patrizia Jurinčič Finžgar sta veseli izziva, ki ga ta predstava v režiji Djilasove ponuja. "Ekipa, ki jo pripelje Ivana, je kreativna cona, v kateri se igralci počutimo varno in zelo ustvarjalno. Užitek je bil biti del takega procesa. Je pa to tudi študijski proces za samega igralca, skozi predstavo odkrivaš sebe," pravi Facchinijeva. Jurinčič Finžgarjeva dodaja: "Zame je skupek treh in več ustvarjalnih poti – igre, plesa, petja, pravi užitek. Je največ, kar se lahko igralcu ponudi. Pa tudi sama vsebina je prava za ta čas. Gre za družbeni premislek skozi poetičnost." Marjuta Slamič pa je prepričana, da bodo njihov igralski užitek začutili tudi gledalci.