Tokratna uprizoritev, temelječa na zgodbi Josipa Vandota in njenih filmskih ekranizacijah, gradi na povezavi igre in plesa. V SMG-ju so predstavo, v kateri je za režijo, scenografijo in koreografijo odgovoren Branko Potočan, označili za gibalno premetanko, v kateri se Olga Grad, Ivan Peternelj, Draga Potočnjak, Romana Šalehar in Dušan Teropšič kot otroci igrajo s Kekčevo zgodbo.

Dinamična gledališka predstava
Predstava je nastajala skozi pogovor in improvizacijo, igralci so Vandotovi zgodbi in filmskim uprizoritvam dodajali številne detajle, posebno pozornost pa so namenili gibanju. Predstava, sicer razdeljena na Pehtino in Bedančevo zgodbo, je tako sicer še vedno gledališka, a Potočan opozarja, da je veliko bolj dinamična.

Gorenjsko vzdušje na odru
K dinamiki je svoje prispeval tudi Matej Recer, ki je z v živo zaigrano glasbo s harmoniko pričaral pristno gorenjsko vzdušje. Nastopajoči so se igrali na sceni, sestavljeni iz nekaj desk, vrvi in palic, s katerimi so sproti ustvarjali dogajanje.

Po domače
Besedilo za Kekca je na podlagi Vandotove zgodbe in igralskih improvizacij zapisala Draga Potočnjak, Pehtino besedilo pa je priredila Olga Grad. Vsi igralci so na odru uporabljali pogovorni jezik. Za dramaturgijo so v SMG-ju zadolžili Tomaža Toporišiča, oblikovanje luči pa so zaupali Tomažu Štruclu.