Oglas
Od zadnje slovenske produkcije znamenitega opernega dela Aleksandra P. Borodina je minilo manj kot dve leti, vendar nova produkcija ponuja zanimivo in povsem samosvojo dramaturško interpretacijo, ki tudi 'opravičuje' novo postavitev. Novi pristop k operi, ki jo je Borodin pisal kar 18 let, po njegovi smrti pa sta jo dokončala Rimski-Korsakov in Glazunov, je bolgarski režiser povzel: "Namesto uničevanja in maščevanja zaradi izgubljenih bitk, namesto sovraštva in konfrontacije, ki pelje narode k samouničenju, v imenu harmonije narave in življenja prevladuje ljubezen. To je sporočilo predstave. Želimo si, da jo tako doživi tudi naše občinstvo."
Vloge so zasedli ...Glavno vlogo kneza Igorja iz Putivija, ki gre s sinom Vladimirjem in vojsko v boj proti srednjeazijskemu ljudstvu Polovci, v alternaciji igrata Marko Kobal in Vladimir Retkin, njegovo ženo Jaroslavno igrajo Galja Gorčeva, Milena Morača in Vlatka Oršanić, vlogo Igorjevega sina, ki se zaljubi v hčerko poglavarja sovražnikov, interpretirata Dejan Maksimovič in Branko Robinšak, Igorjevega brata Vladimirja, ki v Igorjevi odsotnosti prilasti oblast, predstavljata Jože Vidic in Robert Vrčon, vlogo polovskega kana Končaka pa sta naštudirala Saša Čano in Valentin Pivovarov.
Ob režiserju Kartaloffu so predstavo oblikovali dirigenta Grigor Palikarov in Aleksandar Spasić, scenograf Boris Stojnov, kostumografka Cvetanka Petkova Stojnova in koreografka Anna Kristof, operni zbor vodi Martina Batič, koncertni mojster pa je Igor Grasselli.
Razpet med kemijo in glasbo
Vrhunec opere Knez Igor so Polovski plesi, ki jih je Borodin napisal leta 1875, za izvedbo pa so bili pripravljeni šele štiri leta pozneje. Zgodba o nastajanju Polovskih plesov je pravzaprav simptomatična za celotno nastajanje opere Knez Igor. Borodin je bil namreč v nenehni stiski s časom, saj je le stežka usklajeval službo univerzitetnega profesorja kemije in svoje skladateljsko delo. Opera tako bržkone sploh ne bi nastala, če ne bi bili skladatelji, ki jih danes imenujemo velikih pet ruske romantike (poleg Borodina v to skupino prištevajo še Cesarja Cuija, Modesta Musorgskega, Milija Balakireva in Nikolaja Rimskega-Korsakova) ali pa tudi mogočna peščica (oznako si je izmislil glasbeni kritik Vladimir Stasov), tako tesno povezani. Bili so prava skupinica, ki se je medsebojno spodbujala pri delu in načrtno ustvarjala pravo rusko klasično glasbo, in sicer v času, ko se je ruska aristokracija veliko raje zabavala ob delih italijanskih skladateljev, ruski skladatelji pa so ustvarjali po evropskih vzorih.
Pisanje s svinčnikom in premazi iz želatine
Rimski-Korsakov je bil tako tisti, ki je drezal v Borodina, da je Polovske plese pravočasno orkestriral za koncert 11. marca 1879. Rimski-Korsakov je časovno stisko, v kateri se je znašel Borodin, ki le malo pred prvo izvedbo Kneza Igorja še ni imel izpisane celotne partiture, popisal v besedah. Preberimo si odlomek: "Da bi pridobil čas, je pisal s svinčnikom namesto s črnilom. Tako smo sedeli in delali pozno v noč. Dokončane liste partiture je Borodin premazal s tekočo želatino, da bi obvaroval s svinčnikom napisano, in da bi se listi prej posušili, jih je razobesil po mojem studiu kakor perilo. Ko je bila skladba končno gotova, smo jo takoj oddali prepisovalcu." (navedek iz Mojstri klasične glasbe in njihova dela: Ruski festival)
Po vzorih Mihaila Glinke
Opera Knez Igor je bila prvič izvedena leta 1890 in čeprav je kot glavni avtor navajan Borodin, gre vendar za operno delo, ki sta ga v celoto povezala Rimski-Korsakov in Glazunov. Črtala sta kar okoli petino Borodinove glasbe in dodala veliko svojega. Tako pravzaprav niti ne moremo vedeti, kakšna je bila izvirna vizija Aleksandra Borodina. Borodin je vseeno opravil izjemno delo, kajti pisanja partiture in libreta se je lotil povsem sam in ob tem se je ves čas zavedal, da opravlja izredno veliko narodnokulturno delo. Z mislijo na opero po srednjeveškem ruskem epu Slovo o polku Igorjevem se je Borodin ukvarjal že od leta 1869, spodbuda za to pa je bila njegova težnja (ki je bila tudi težnja celotne peterice), da bi nadaljeval tradicijo Mihaila Glinke, pogosto imenovanega oče ruske klasične glasbe in avtorja prvih pravih ruskih oper Ivan Susanin in Ruslan in Ljudmila.
Sloga ali sovraštvo med Polovci in ljudstvom kneza Igorja?
Vsem težavam navkljub je Borodin zapustil zares veliko operno delo, ki je danes eno izmed uspešnic klasične opere. Preostane nam le še, da naredimo kratek sinopsis. Knez Igor kljub zloveščemu in nič dobrega napovedujočemu sončnemu mrku skupaj s sinom odjaha v boj proti Polovcem, doma pa pusti ženo. Kneževino in Igorjevo družino naj bi varoval Igorjev brat Vladimir, gališki knez, ki pa bratovo odsotnost izkoristi in se preda samopašnemu življenju. Igor in njegov sin Vladimir padeta v ujetništvo Polovcev, kar pa mladenič 'izkoristi' za romanco s hčerko polovskega kana. Kan Končak skuša z Igorjem skleniti zavezništvo, Igor pa pobegne domov. Tukaj se tudi znajdemo na kočljivi točki zgodbe, saj je režiser Kartaloff dogajanje tukaj nekoliko priredil in opero sklenil s sožitjem Polovcev in Igorjevega ljudstva. Sloga narodov namesto bolne nacionalne ambicioznosti je torej sporočilo nove produkcije Kneza Igorja.
Polona Balantič
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje