V 21. stoletju, ko smo po mnenju režiserja in ravnatelja novomeškega Anton Podbevšek Teatra Matjaža Bergerja priča največji alienaciji, ki se je zgodila v celotni človeški zgodovini, je nagovor znamenitega dela Rudyarda Kiplinga jasen - kdaj naj bo človek ponosen na svojo identiteto, kdaj pa naj najde nadomestek v živalskih personifikacijah.

Človeški odnosi v živalskem svetu
V APT-ju bodo v četrtek premierno uprizorili predstavo Knjiga o džungli, ki po besedah avtorice dramatizacije in dramaturginje Nane Milčinski tako kot ob svojem izidu še vedno nagovarja s tem, da je živalski svet pravičnejši od človeškega in je knjiga še vedno tudi kritika sveta. V poznano zgodbo o Mavgliju, ki ga interpretira performer Akira Hasegawa, se vplete tudi tisti del zgodbe o času, ko je svet še prostor harmonije in sožitja vseh živali, pa o tistem prelomnem trenutku umora, ki v ta svet zaseje strah.

Mavgli v tem svetu pooseblja nedolžnost, a tudi pogum, neverjeten pogum oziroma z besedami slavnega antropologa Clauda Lévi-Straussa divjo misel, ki je po Bergerjevih besedah edina prava pot za ohranitev človeškosti. "Kipling je prevajal človeške odnose v nekakšno živalsko antropologijo in Mavglija, dečka, ki je odraščal med volkovi, postavil v medsvet, svet med ljudimi in živalmi. Vsi ti živalski narodi personificirajo določen tip ljudstev z določenimi značilnostmi. Velikokrat se v knjigi omenja, da ne bi bil rad človek, da bi raje pripadal drugemu redu, ki je bolj pošten, ki bolj pripada prvinski organizaciji morale," pojasnjuje režiser.

Iskanje človeške nedolžnosti
Zgodbo Knjige o džungli so skušali prevesti v človeško zgodovino, v semiotiko knjige ujeti indijsko kulturo. Na drugi strani spomni Matjaž Berger na znamenito preobrazbo duha pri Nietzscheju. Ta pravi, da je prva preobrazba duha kamela, ki preživi puščavo, druga je lev, ki vzpostavi kraljestvo puščave, in tretja je otrok, igra, pozabljenje in nedolžnost. "V bistvu je govorica Mavglija vseskozi na območju zaščite otroka v igri. V najini postavitvi, v kateri Mavglija izvrstno interpretira Akira Hasegawa, poteka iskanje človeške identitete po robu, ki se ji pravi nedolžnost ali pa sublimnost," pojasnjuje.

Mavgli - človek na robu med "jaz" in "mi"
Alain Badiou govori o razliki med 'jaz-om' in 'mi-jem'. "Seveda jaz vedno pripada nekemu 'mi-ju', ampak mora 'jaz' ozavestiti rob, ko je 'jaz' še 'jaz' in tistega, ko se 'jaz' pojavlja v interakciji z 'mi-jem'. In Mavgli je izrazita figura ali podoba, ki stoji na tem robu," razmišlja režiser.

Poleg Hasegawe igrajo v predstavi še Janez Hočevar - Rifle, Nina Rakovec, Pavle Ravnohrib, Jure Longyka, Irena Yebuah Tiran, Maša Kagao Knez, Sabina Šehić, Jadranka Tomažič, Leticija Slapnik Yebuah. Gre za tretjo predstavo ATP-ja, namenjeno otrokom, mladini in odraslim, in prvo v tej seriji, ki je tudi izrazito plesna. V koreografiji Kjare Starič blestijo plesalci Kjara's Dance Project. Pod izvirno glasbo se podpisuje Peter Penko, kostumograf je Alan Hranitelj.

Fantazijski vstop otroka v gledališče
Po besedah Nane Milčinski je predstava zastavljena tako, da jo je mogoče spremljati na več nivojih. Najmanjši otrok bo spremljal osnovno zgodbo, ki jo bere Rifle, starejši kot je gledalec, globlje bo doživljal predstavo. Berger, ki pravi, da si v gledališču vseskozi prizadevajo za pravo otrokovo izkušnjo gledališča, meni, da se mora otroku ob prvi gledališki predstavi zgoditi absolutna fantazija in ne sme biti degradiran s položaja odraslega, ki ga usmeri v točno določen pomen, simbol, ampak ravno nasprotno. "Pri tem tipu predstav je treba spodbujati čim bogatejši asociativni niz. Zato je tudi predstava delana na vsaj desetih nivojih, da lahko otrok skozi sliko ujame enako zgodbo, kot če bi jo samo poslušal."