Kot so zapisali ustvarjalci predstave, Oscar Wilde v svoji Baladi o readinški ječi izraža pristna čustva in misli ob usmrtitvi sojetnika - razmišljanja o univerzalnosti krivde in moralne šibkosti, o sorodnosti med pesnikom, obsojenim morilcem in človeštvom sploh, o nečloveškosti zaporniškega sistema - in zato postane balada aktualna v katerem koli času naše civilizacije, zgrajene na zakonih, pravilih, postavah, ki uravnavajo človeški kaos.

Balada kot literarna zvrst je rdeča nit, zgodba, ki je tudi osnovni dramaturški lok celotne gledališke postavitve. Glasbeni deli, pete pesmi iz različnih obdobij, pa so asociativni tok, ki bo v obliki intermezzev pletel svet, vzporeden baladi.

Če balada predstavlja svet ječe, zaprtosti, zatohlosti, nesvobode in smrti, so pete pesmi njen kabaretski antipod svobode, hrepenenja, utopije in dekadence. Na neki način gre za dva svetova, ki bivata sama zase in se srečujeta zgolj na robovih, za dva solonastopa, ki se nadgrajujeta, povezuje pa ju tretji plan, kontrabas.

Tu je še četrti plan - likovne podobe iz obdobja simbolizma in dekadence, projicirane na črno steno v ozadju odra, komaj zaznavne in zabrisane, neoprijemljive in neulovljive, kot nezavedne vsebine nekega časa, ki se izrojevajo in utapljajo v črni magmi neopredeljivega spomina, izginjajočega v času, so še zapisali.

Igrajo Branko Jordan, Janja Majzelj in Nino de Gleria, ki je tudi avtor glasbe. Kostumografka in scenografka je Ljubica Čehovin - Suna, dramaturginja Jana Pavlič.