Po besedah režiserja Doriana Šilca Petka, ki je zasnoval tudi scenografijo, drama prinaša intimen portret iskalcev ljubezni, ki je zapisan kot liturgično-filozofska oda ljubezni do niča.

Protagonisti so štirje mladi posamezniki, stari od 27 do 33 let, – natančneje povedano, dva para. Starejšega sestavljata Jernej Gašperin (Charlie) in Nina Rakovec (Monika), mlajšega pa Matic Lukšič (Krištof) in Klara Kuk k. g. (Amy). Charlie je Američan, Monika Poljakinja, Krištof Čeh, Amy pa srbska emigrantka. Življenje jih na več načinov preplete, premeša, preizkusi, lahko preberemo v gledališkem listu uprizoritve. Po besedah Barbare Hieng Samobor predstava govori o migracijah, ki pa niso zgolj telesne, ampak tudi duhovne.

Vaje za uprizoritev so potekale v sezoni 2020/2021, ki jo je zaznamovala epidemija covida-19, zato slavnostne premiere še ni bilo. Direktorica in umetniška vodja Barbara Hieng Samobor se je odločila, da jo uvrsti v spored, zato je zasedba z nekaj obnovitvenimi vajami obudila uprizoritev, ki bo tako slavnostno premiero doživela nocoj.

Dramo, ki govori o iskanju ljubezni in smisla, o odnosu do Boga ter o razmerju med resničnostjo in resnico, je Viripajev, najpomembnejši predstavnik nove, družbeno- in socialnokritične generacije ruskih gledaliških ustvarjalcev, napisal v šestih mesecih leta 2014 po naročilu berlinskega Deutsches Theatra. Kot so zapisali v MGL, je dramatik leto pozneje besedilo, nezadovoljen z nemško krstno izvedbo, zrežiral sam v loškem Teatru Powszechny.

Besedilo drame je v slovenščino prevedla Tatjana Stanič, dramaturginja je bila Eva Mahkovic. Kot je povedala na nedavni novinarski konferenci, je to že njeno tretje srečanje z ruskim dramatikom v vlogi dramaturgije. Čeprav so avtorjeva besedila po vsebini zelo različna med seboj, pa avtor v vse vplete izbrane like, ki v nasprotju z drugimi, ki se ukvarjajo z banalnostmi, iščejo neki globlji smisel, višjo silo oz. Boga.