Ljudska igra o drugačnosti

40 let igranja Mirande Caharija

3. abonmajska predstava Slovenskega stalnega gledališča iz Trsta je tudi predstava, s katero so praznovali 40 let igranja Mirande Caharija.

Deja Husu je svojemu ljubljenemu sledila v Neapelj.

Zaigrala je naslovno junakinjo Dejo Husu v ljudski igri v dveh dejanjih. Igra predstavlja svet, v katerem ni prostora za drugačnost, upornike in tiste, ki si upajo odstopati od nenapisanih pravil zaprte vaške skupnosti, in tako tudi ni prostora za Dejo. Poleg jubilantke so v igri, ki jo je režiral Mario Uršič, nastopili tudi Livij Bogatec, Gorazd Jakomini in Nikla Petruška Panizon, glasbeno ozadje pa so v živo pričarali harmonikar Igor Zobin in skupina pevcev.

Sreča se sprevrže v hudo trpljenje
Deja Husu ali Medeja s Krasa je zgodba o dekletu s Krasa, ki svojo zavedno slovensko družino zapusti zaradi ljubezni do neapeljskega korporala. Z ljubljenim se preseli na italijanski jug, a sreča ne traja dolgo, saj jo prekinejo nerazumevanja, hudi prepiri, napetosti in pritiski, ki se stopnjujejo v smrt obeh sinov in obsodbo na 30-letni zapor.

Ljubezen usodna tudi drugič
A vse to je predzgodba, gledalci namreč začnejo dogajanje spremljati v času, ko se Deja po odsluženi kazni vrne v domačo vas, kjer jo imajo za čarovnico in morilko. Naklonjenost ljudi si pridobi s svojimi zdravilskimi sposobnostmi, zaradi katerih - in zaradi prizadevanj njenega prijatelja Bruna - jo vaščani končno sprejmejo medse. Idila se konča, ko se Deja zaljubi v mladega srbskega delavca, kar je za zavedno skupnost, ki skrbi za ohranitev identitete, odločno preveč.

Opozorilo za sedanjost
Igra o drugačnosti in odrivanju drugačnih, pogumnejših, na obrobje, je aktualna tudi danes, saj opominja na nesmiselnost predsodkov in nazadnjaške zaprtosti določenih krogov. Da je zgodba postavljena na Kras, gledalce opominjajo narečni izrazi, ki barvajo dialoge, in nastop pevcev.

Za igralko tudi Severjeva in Borštnikova nagrada
Miranda Caharija, ki je nastopila kot Deja Husu, je svojo igralsko kariero v SSG-ju začela pri devetnajstih, ko je nastopila v Shakespearjevem Hamletu. V naslednjih 40 letih je oblikovala številne vloge v tragedijah in komedijah. Za vlogo Veronike v Župančičevi drami je prejela Severjevo nagrado, za upodobitev Enee v Sedmi zapovedi Daria Foja pa nagrado občinstva na Borštnikovem srečanju. SSG se ji je za njeno ustvarjanje leta 2002 zahvalilo z nagrado za življenjsko delo, pri katerem je poudarilo njeno značilno neposrednost, kraško žilavost in vročekrvnost, ki so prišle do izraza tudi v Deji Husu.