Verdijeva opera skuša pokazati, kako nemočna se lahko zdi človeška volja – tudi če jo spremljajo še tako dobri nameni. Foto: Damjan Švarc
Verdijeva opera skuša pokazati, kako nemočna se lahko zdi človeška volja – tudi če jo spremljajo še tako dobri nameni. Foto: Damjan Švarc

Nobena operna oseba iz usodne igre ne odide kot zmagovalec, ampak gre za ultimativno poraženost, posiljenost s strani višje sile in za antagonistično, skorajda mazohistično izčrpavanje v dvakratnem iskanju: Alvaro išče Leonoro, svojo izgubljeno ljubezen, Carlo pa oba pobegla ljubimca, da bi ju ubil in tako "zapolnil" izgubo očeta. A tudi maščevalec ne doseže svojega cilja – svojih žrtev ne preživi, prav nasprotno: podleže svoji iracionalni, antihumanistični strasti in umre – paradoksalno – kot žrtev svojega maščevanja.

Benjamin Virc
Moč usode
Pevci so se proti domnevnemu 'prekletstvu' borili na različne načine: o italijanskem tenoristu Francu Corelliju se je govorilo, da se je 'za varnost' med nekaterimi nastopi držal za mednožje. Režiser Anthony Stivanello je denimo izjemno pazil na to, da se ni dotaknil nobenega dela scenografije ali kostumov. Foto: Damjan Švarc

Opera Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo nocoj premierno uprizorila operno delo Guiseppeja Verdija Moč usode (La Forza del Destino). Predstava je nastala v režiji Piera Francesca Maestrinija in pod taktirko dirigenta Marca Boemija, ki se bosta mariborskemu občinstvu predstavila prvič.

Kakor namiguje že naslov te Verdijeve opere, se njena dramska ideja navezuje na kruto in brezobzirno usodo, ki stresa svoje besneče maščevanje na protagoniste brez kakršnega koli občutka za pravičnost. Za opero je značilna epizodna in čustveno nabita zgodba, ki vzporeja življenjski slog različnih stanov sredi 18. stoletja, se vrti okoli zaljubljencev, nad katerima bdi maščevalna roka usode. V glavnih vlogah bodo nastopili Valentin Pivovarov, Irene Ratiani, Jasmina Trumbetaš, Valentin Enčev, Marjan Jovanoski, Renzo Zulian, Miro Solman in Janez Lotrič, ki ima za seboj že trideset let umetniških uspehov na opernih odrih.

H govoricam o "prekletstvu" je najbrž največ pripomogla tragedija iz leta 1960: v metropolitanski operi je bil ameriški tenorist Leonard Warren tik na tem, da zapoje arijo iz 3. dejanja, ki se začne z besedami "Morir, tremenda cosa" ("Umreti, ogromna stvar"), ko je nenadoma utihnil in se čez nekaj hipov mrtev zgrudil.

Po besedah umetniškega vodje Opere in baleta Janka Kastelica so se za uprizoritev tega dela odločili, ker je Moč usode "najzanimivejša in atipična Verdijeva opera", za katero upa, da jo bodo lahko s pomočjo sodobne tehnologije približali poslušalcem.

Tokratna postavitev je "filmska"
Režiser je predstavo namreč zastavil "kinematografsko". "Bere se kot film o petnajstih letih boja med dvema moškima," je pojasnil Maestrini, ki že tretjič režira to delo, a kljub temu obljublja povsem novo doživetje.

Moč usode je nastala v Verdijevem osrednjem ustvarjalnem obdobju, ko je umetnik že glasbeno dozorel in njegovi liki niso več črno-beli, ampak bolj kompleksno zastavljeni, meni Boemi. Za orkester je tako po njegovih besedah največja preizkušnja doseči ravnovesje med različnimi čustvi na odru.

Ljubezen na daljavo
V Mariboru so opero Moč usode uprizorili že v sezoni 1971/72, ko je bil režiser Franjo Potočnik, dirigiral je Marko Žigon. Poleg vraževerja, da prinaša produkcija te opere nesrečo, je zanimivo tudi, da se protagonista, Leonora in Don Alvaro, od kratkega in silovitega srečanja v prvem dejanju, ko se Alvaro zaljubi v hčer markiza Calatrave, ne vidita vse do smrti glavne junakinje v sklepnem dejanju.

Pot v deželo vzhajajočega sonca
Tokratna Moč usode je zadnja od treh oper, s katerimi se bo mariborski operni ansambel junija odpravil na enomesečno turnejo po Japonski. Na turneji bo v 14 mestih izvedel 18 opernih predstav. Poleg Moči usode bo izvajal še operi La boheme režiserja Janusza Kice in La Traviata v režiji Huga de Ane.

Nobena operna oseba iz usodne igre ne odide kot zmagovalec, ampak gre za ultimativno poraženost, posiljenost s strani višje sile in za antagonistično, skorajda mazohistično izčrpavanje v dvakratnem iskanju: Alvaro išče Leonoro, svojo izgubljeno ljubezen, Carlo pa oba pobegla ljubimca, da bi ju ubil in tako "zapolnil" izgubo očeta. A tudi maščevalec ne doseže svojega cilja – svojih žrtev ne preživi, prav nasprotno: podleže svoji iracionalni, antihumanistični strasti in umre – paradoksalno – kot žrtev svojega maščevanja.

Benjamin Virc