Letos praznuje 20 let igralske kariere, v kateri je nanizala vrsto odličnih igralskih vlog, ki so ji prinesle tudi več nagrad. Kot pravi sama, je nagrad vesela, ker pomenijo potrditev njenega dela. "Nagrada mi ni pomembna zato, da bi drugi rekli, da sem je vredna. Vsekakor pa mi da občutek, da je vredno delati stvari tako, kot jih delam," pravi.

Trenutno jo v Drami lahko vidite v glavni vlogi Alice v predstavi Alice v postelji ter v predstavah V imenu matere, Hlapci, Tarzan in Faust. Drobna svetlolaska je očarljiva sogovornica z nalezljivim smehom in iskrivimi očmi, ki človeka kar prikujejo, zato ni bilo nobeno presenečenje, da je najina kava trajala precej dlje, kot je bilo predvideno.

Vabljeni k branju intervjuja.

Za igro v vaši zadnji predstavi Alice v postelji prejemate številne pohvale.

Sem vesela, predvsem tistih kritik, v katerih preberem, da so stvari videli tako, kot smo jih mi želeli predstaviti. Ko tokrat berem kritike, imam res občutek, da smo dosegli, kar smo želeli in da je bilo to tudi prepoznano: minimalizem in intimnost drame. Ni pomembna diagnoza posameznika, ampak njegovo dejansko stanje, gre za preizpraševanje smisla. Vesela sem bila, ko sem v kritikah brala nekatere stavke iz teksta, s katerimi sem se sama veliko ukvarjala, ker sem želela, da pridejo ven oz. najdejo pot do gledalcev.

Na pol poti se mi je seveda zdelo, da delamo predstavo, ki je mogoče predrobna, prenežna, da bi se ljudi dotaknila. A očitno pogrešajo avtentičen, intimen, nežen trenutek v gledališču. Predvsem pa se mi res zdi, da mora biti gledališče raznoliko. V tej predstavi smo dali prednost zelo nežni, intimni situaciji prevpraševanja vrednosti življenja, smrti, smisla.

Ljudje smo različni (na žalost vse manj), zato naj bodo take tudi predstave. V umetnosti ni mogoče tekmovati, mogoče je le razpirati. Zdi se mi pomembno, da umetnost razpira različna gledanja na stvari. Prepričana sem, da bi bila predstava, če bi jo igrala druga igralka, lahko fenomenalna, seveda pa bi bila drugačna, enako velja, če bi jo režiral nekdo drug. Igralci ne tekmujemo, ampak vsak iz sebe, v stiku s sabo ustvarjamo nova življenja. V svetove, ki jih ustvarjamo na odru, popeljemo občinstvo, da bi se v vseh nas kaj zgodilo, kaj premaknilo.

Pri Alice sem bila navdušena, ker smo bili res dobra ekipa. To ne pomeni , da smo se v vsem strinjali, vendar smo tudi, ko smo bili diametralno različnih mnenj, ohranili spoštljiv dialog. Kup idej sem dobila v pogovorih s soustvarjalci, skozi proces sem spreminjala ali vztrajala pri svojih idejah. In v tem je čar. V debati, v kateri se vsakič na novo osmisliš. V bistvu me solo nastop ne zanima, pomembna je soigra, dialog. Včasih si v položaju, ko imaš večjo vlogo, včasih si v položaju nekoga, ki pomaga. Mislim, da je prav, da se zavedaš, da ti ne pripada samo prvi položaj, ampak da se dela lotiš s stališčem in odgovornostjo. Konec koncev igralci služimo predstavi, ideji, ki je večja od nas samih, in ki jo želimo deliti z občinstvom. Užitek je služiti predstavi, če vanjo verjamem. Če pa ne verjamem v predstavo, če ne verjamem v tekst, če se mi zdi, da to, kar delam, ni nujna želja po odkrivanju novih svetov ali raziskovanju tega sveta, ampak je le način, kako stvari samo zaviti v celofan in jih pokazati kot zgolj estetski presežek brez vsebine, me to pusti zelo hladno kot gledalko in kot ustvarjalko. V tem primeru lahko samo hladno profesionalno opravim svoje delo, brez užitka. Tako da si želim samo to, da bi lahko bila vsakič osebno angažirana v predstavi, v kateri igram.

V zadnjih letih ste nanizali vrsto izvrstnih vlog, zanje ste prejeli tudi več nagrad. Ste v izvrstni igralski kondiciji, če se lahko izrazim v športnem žargonu. Ste to uzavestili?

Zdi se mi, da se še vedno spoznavam. Vsak dan znova. In upam, da bo tako do zadnjega trenutka. Skratka, ko se spoznavaš, pridobivaš osebno moč. Šele takrat lahko temu svetu tudi kaj daš. Če imam možnost stati na odru in imam možnost biti glasnik idej, čutim, da sem na pravem mestu. Zdaj si to drznem. Moram reči, da je moje učno obdobje oz. obdobje pridne punčke, ki jemlje avtoriteto kot absolutno sveto, trajalo predolgo. Mislim, da je tega predvsem med ženskami še vedno zelo veliko, še vedno živimo v taki kulturi. Kot pravi Alice: "Nikoli več se ne želim spraševati, ali sem bila dovolj pridna, še bolj pridna in še bolj pridna, do popolne izčrpanosti in žalosti." Zato je nujno, da v eni fazi življenja ugotoviš, da te ne zanima biti samo pridna in vsem všeč. Zanima me, kdo sem in kaj bi rada naredila in zapustila temu svetu.

Vlog si seveda ne izbiramo sami, a katero koli dobim, jo skušam gledati skozi to, kako jaz doživljam svet. Kaj me frustrira, kaj me navdušuje, kje vidim vprašanja, ki jih želim skozi predstavo poudarjati. Seveda pa je ves čas prisoten dvom, to je del procesa. In življenja.

Počutim se dobro, zelo rada delam. Ampak zame je pomembno, da sem pri delu varna, svobodna, da lahko pridem do interpretacij, ki mene samo presenetijo. In to si poskušam pri vsaki predstavi omogočiti.

To pomeni pušča več svobode oz. prostora tudi igralcem.

Za vsako vlogo skušam najti, kje komunicira z današnjim svetom, z današnjim položajem ženske. Moja ideja, ko delam v gledališču, je, da ženske ne želim prikazovati kot žrtve, ampak kot borko. Seveda žrtve obstajajo, o tem žal ne gre dvomiti, ampak vsaj v gledališču lahko ženska ta položaj preseže. To čutim kot svojo igralsko nalogo. Če zahteva vloga od mene, da sem v nekem trenutku žrtev, to ne pomeni, da moram biti žrtev na vseh ravneh. Tudi Alice je žrtev položaja. Ampak vprašanje je, ali zmore ta položaj preseči. Najti trenutke, ki jo osvobajajo, ki jo delajo veliko.

V nekem trenutku se zdi njen svet med štirimi stenami dejansko bolj logičen od resničnega.

Živimo v svetu, kjer se zdi jamranje največja vrlina vsakega posameznika in ljudje se zelo bojimo kakršnih koli sprememb, tudi na bolje, ker ti je potem odvzeta pravica do jamranja. Mene ta položaj ne zanima, ne v zasebnem življenju, ne na odru.

Bolj me zanima ženska, ki izbere aktivno vlogo, npr. grofica Orsina (igra jo v predstavi Emilia Galotti, režija Igor Vuk Torbica, op.) je bila izjemna, močna ženska, a hkrati tudi ranjena. Vedno gre za dialog obeh polov in za odločitev, kateremu boš sledil. Če je lik na videz zelo popoln, vedno iščem, kje je njegova napaka, kje je bolj človeški. Kadar pa je zelo ranjen, mu pomagam poiskati svetlobo. Dolžnost teatra, umetnosti in umetnika je kazati smisel, ne nesmisla. Mislim, da je svet že dovolj obupan. Katastrofalnih novic ne spremljam. Imam otroke in zame mora imeti svet smisel. Zgodilo se bo še marsikaj, ampak živeti brez vere v smisel življenja se mi zdi nesmisel.

Alice v postelji se začne s prizorom tišine na minimalistični sceni. Molk traja kar dolgo, kar gledalca motivira, da se res umiri. Alice James je pisateljica dnevnika, ki je obtežena z diagnozo histerije in z željo po samomoru. Okolico sprašuje za dovoljenje, ali lahko naredi samomor, pri tem pa je polna ostrih in humornih opazk o ljudeh.

Samomor ne kot ubiti se, temveč kot edino možno sredstvo izbire. Da imaš moč nad lastnim življenjem. Kaj ti ostane, če nimaš pravice, da bi se izražal, če ti vzamejo moč, da bi znanje, ki si ga pridobil, uporabil po svojem prepričanju. Pa čeprav v namene, ki družbi niso po volji. To je res obupen položaj. Gre za patriarhalni svet: "Zakaj bi bila enakost in vzajemnost zame večji problem kot zate?" pravi Alice svojemu bratu. Danes se mi zdi, da smo še v zahtevnejšem položaju: posameznik, ki ima svoje prepričanje, si ga pogosto sam ne upa izraziti, ker se boji, da ga bodo onemogočili. Danes imamo občutek, da nimamo možnosti izbire.

Alice pa terja izbiro. In se sprašuje o smrti zgolj v smislu: "Kaj mi še ostane? Na kateri ravni imam še pravico odločati o sebi?" Nesmiselnost njenega življenja jo privede do tega, da začne sanjariti o pravici, da bi šla na drugo stran. V njenem primeru gre zgolj za vprašanje zunanjemu svetu. Tako sem to jaz dojela. "Če me imate pravico zapreti v to sobo, imam jaz vsaj to pravico, da se neham?" Gre torej bolj za nehanje kot upor kot edini možen znak izbire. Žal se tudi danes veliko ljudi o tem sprašuje.

Sama res nisem želela igrati nevrotične samomorilne ženske. Gre za to, da se sprašuje. Njen intelekt se kaže ravno v vprašanjih. Ne želi narediti samomora. Samo sprašuje se, kje je njen manevrski prostor, kje lahko pride do izraza njen um.

Ta molk na začetku, pa tudi cela predstava se mi zdita na neki način odgovor temu glasnemu, bučnemu svetu. Tudi sama imam težave z "glasnostjo" današnjega sveta, z agresivnim marketingom in prodajo na vsakem koraku.

December je sploh mesec, ko nas vsi opominjajo, kaj vse moramo "imeti", da "smo".

Ekonomija pač mora imeti svoje. Mislim, da nam je z Dorjanom uspelo ustvariti nasprotje temu hitremu, glasnemu, agresivnemu svetu: soba, kjer se stvari razvijajo zelo počasi in umirjeno, čeprav so vprašanja, ki se zastavljajo, usodna. Ko berem kakšne stare romane, ki jih imam zelo rada, opažam, da so imeli ljudje veliko več časa, lahko jim je bilo celo dolgčas. Dolgčas oz. mir je nujna sestavina ustvarjalnega življenja. Iz tega miru lahko kot umetnik rojevaš. Otrokom danes ni več dolgčas, kar je narobe. Možgani se namreč morajo umiriti, da lahko sploh pridejo do novih vsebin.

Recimo če sediš doma in bereš knjigo, se to ne dojema za delo, temveč za potrato časa. Kar hočem povedati, je, da če si zmožen pol ure na dan misliti na nič, se samo sprostiti in občutiti, kako si, je to velik uspeh. Kot umetnica in kot človek ne želim delovati po principu, da moram narediti čim več v čim krajšem času za čim manj denarja.

Potrebujem čas, da se umirim, dam prostor intuiciji in pridem do svojih odgovorov, svojih spoznanj. V vsakem od nas je ustvarjalna oseba, če ji le dovolimo, da se pokaže. Režier Paolo Magelli, s katerim sem delala pred nekaj leti (predstavo Zaljubljenca, op.) je lepo rekel, da živimo v obdobju kopij. Ni več originalov. Ta njegov stavek mi je dal močno misliti.

Alice James je bila sama svoja oseba, svoj original. Susan Sontag, ki si jo je izposodila, dala je svoj credo v ta tekst. Jaz pa sem ves čas ugotavljala, kako to mene zadeva. In glede na komentarje po predstavah se zdi, da nam je uspelo: da smo ustvarili svoj prostor, ki je zaživel z nami samimi. Nismo poskušali narediti trendovske predstave, temveč doživetje, ki ga vodita navdih in intuicija vsakega izmed nas. Mislim, da živimo v času, ko preveč razmišljamo in premalo zaupamo svoji intuiciji. Ali pa smo jo tako ali tako že izgubili oz. nismo v stiku z njo.

Ko grem v gledališče kot gledalka, se grem predvsem prepustit, ne pa razmišljat, kaj mi hočejo povedati. Po predstavi si želim biti spremenjena. Seveda to pomeni, da o stvareh razmišljam, toda najprej želim, da se me dogajanje na odru dotakne na ravni duha, čustev, ne pa racionalnega. Nočem se počutiti, kot da rešujem križanko. Teater oz. umetnost nista zato.

Liki, ki se na odru priključijo Alice, so zelo različni. Recimo lik služkinje, ki jo igra Sabina Kogovšek, se zdi na trenutke močnejši kot Alice. Alicin brat, ugleden pisatelj Henry James (igra ga Saša Tabaković), pa šibkejši kot obe.

Sabinina vloga oz. vloga služkinje je realna scena, medtem ko Henry James nastopa v njeni sanjski sceni. Videli smo ga kot nekoga, ki je ravno tako občutljiv kot Alice, ki je prav tako nestabilen kot ona ali celo še bolj, toda njemu je bilo dovoljeno živeti v tem svetu, piti v pubu in pisati velike knjige. Medtem ko mora ona zaradi "bolezni oz. diagnoze" ostati na varnem, v svoji sobi, da ne bi klicala po enakosti in vzajemnosti. A danes na tem nismo le ženske, temveč slehernik. Imeti svoj prav in ga na glas izražati, je nekaj, k čemur ne stremi skoraj nihče. Tega se bojimo. Prestrašeni smo.

Cenzuriramo že sami sebe.

Toleranca pride iz človeka samega, ampak strpen človek je lahko samo tisti, ki je najprej strpen do samega sebe. Od sebe ne pričakuje več kot zmore, si priznava šibkosti in tudi dobre stvari. Vse se začne pri samem sebi. Včasih ljudje omalovažujemo male zmage, toda mislim, da nobena zmaga ali dosežek ni majhen. Treba je sanjati veliko, delati pa majhne stvari, vsak dan, biti vztrajen. Mislim, da je človek srečen takrat, ko na tak ali drugačen način pomaga sočloveku oz. se daje družbi, v kateri živi.

Danski strokovnjak za srečo poudarja, da se moramo posvetiti majhnim stvarem, saj so te tiste, ki ljudi osrečujejo.

Mislim, da ni problem, če imaš veliko, temveč če nočeš deliti. Sem proti dobrodelnosti, ker mislim, da je stvar volivcev, da ne dovolimo, da država dopusti tolikšne razlike. Besedo dobrodelnost preziram, kajti zame je grozno, če živim v družbi, kjer soljudje potrebujejo dobrodelnost. Usmiljenje ponižuje. Da pa država ni organizirana tako, da bi dala ljudem, ki živijo v pomanjkanju, dovolj, da bi živeli suverno in brez dobrodelnosti, je pa zame katastrofa. Zdi se mi, da je čas, da se zopet povežemo, obudimo tovarištvo in skrb za sočloveka. Da mu vrnemo dostojanstvo.
Vem, da ne morem spremeniti sveta, lahko pa po malem spreminjam samo sebe, če pa naredim gesto, v katero ne verjamem, me to izčrpava. Zato je treba vedeti, kam usmeriti energijo, da obrodi sadove. Zame gledališče gotovo je eden izmed krajev, kjer to čutim: če imam oder, če imam svoje srce, lahko s tem pridem do ljudi.

Zdi se, da je razmerje med razmišljanjem, da je treba poskrbeti samo zase, in razmišljanjem, da je treba skrbeti za širšo okolico, ves čas na toboganu.

Ne gre za to, da šola in starši skrbimo, da otroci razvijajo le intelektualne sposobnosti, ampak je pomembno, da skrbimo tudi za vzgojo srca in duha. Razum lahko zlorabiš. Imamo ogromno znanja, ampak nikoli pa ne smemo pozabiti na naravo, na to, da smo potrebni drug drugemu, da sreča ni nekaj, kar lahko užiješ sam. Gledališče je kraj, kjer nisi sam. Ljudje pridejo v teater odkrivat druge svetove, pa tudi samega sebe. To je zame čarobno.

Alice James je bilo edino dramsko delo Susan Sontag, ki je bila sicer zelo plodna avtorica. Kako ste se lotili študija njenega besedila?

Besedilo sem prebrala pred približno dvema letoma in me je popolnoma prevzel. Začutila sem veliko milino. Potem sem začela spoznavati Susan, kajti prej je praktično nisem poznala, in moram reči, da sem bila zelo začudena, da je bila prav ona sposobna napisati nekaj tako subtilnega, tako nežnega in ranljivega, saj je bila sama precej agresivna in niti malo občutljiva za druge. Res je, da je odraščala v groznem okolju, a v istem okolju je odraščala tudi njena sestra, pa je čisto drugačna. Z njo bi šla veliko raje na kavo kot s Susan (smeh). Iz pripovedovanj njenih bližnjih lahko razbereš, da je bila Susan izjemno sebična. Vedno se sprašujem, ali moraš res biti tako grob, da dosežeš velike stvari. Mogoče res, ampak način, na katerega so dosežene, ni pravi. Gotovo pa je njena Alice odraz njene esence: bilo jo je strah. Ljudje se bojimo biti nežni in občutljivi, zahtevamo od sebe, da smo grobi in neizprosni, ker se nam zdi, da bomo sicer neuspešni. Iskanje ravnotežja je pa umetnost.

Čeprav se Alice v predstavi ne premakne, gre z mislimi po vsem svetu. Tudi v Rim.

Ključno je, da poskušamo. To je bil zame bistveni stavek v predstavi. Bolj kot "Obup je moje normalno stanje," ki ga Alice izreče večkrat. Vsak dan se nam lahko podre svet, ampak vsako jutro se zbudimo in lahko poskušamo.

Sama zelo rada potujem, a dejansko veliko potujem že skozi idejo, skozi članke, fotografije, ki si jih ogledujem. Na ta način lahko vidimo svet, po drugi strani pa to jemlje čar, kajti ko v resnici obiščeš kraj, ki si ga prej že videl na spletu, ni tiste magičnosti. Spomnim se, kako sem prvič obiskala Benetke pri 10 letih, zdele so se mi kot pravljica. To je nekakšna skrivnost, ki je danes svet skorajda več nima, z izjemo nekih res neokrnjenih krajev. Skratka, tudi sama veliko potujem samo v mislih, včasih ni nujno, da potovanje izvedeš, pa ga že doživiš, ko sanjariš o njem.

Alice je imela v glavi ideje, kaj vse lahko počne, lahko sanja, lahko si predstavlja, lahko doživlja neke stvari. Naše dojemanje samega sebe v veliki meri vpliva na to, kako srečni bomo. Ne, kar se dejansko zgodi, temveč kar občutimo kot doživetje. To je njen "Poskušala sem."

Alice definira tudi odličen smisel za humor.

Zaradi humorja dlje živimo, če se smejemo, smo manj bolni. Skratka, mislim, da Alice humor drži pokonci. Še tako tragična situacija namreč potrebuje neki odmik. Vedno iščem sveže tone. Mogoče bi bilo treba še več tega. Predstava je živ organizem in vsakič je drugače. Repliko, ki sem jo v prvih predstavah občutila tragično in jo na ta način izgovorila, sem recimo že osvežila s humorjem. Čisto intuitivno. Ko igram, niti malo ne trpim, meni je igranje popolna lahkota. Ves čas imam privilegij, da lahko živim sanjski svet. Nisem utrujena po predstavi. Igram, ne da bi se prepotila. Vedno si pred predstavo rečem: tako kot čutim danes, ne kakor je bilo včeraj. Kako se danes počutim, je zame ključno. Vsakič moram stopiti v nov svet, potem je to zame izjemno doživetje.

Za svoje delo ste prejeli več nagrad, ki pomenijo potrditev odličnega dela. Vaš Sakašvili je bil res izjemen.

Priznam je, da je bilo lepo dobiti nagrado v Zagrebu, čisto na tujem terenu. Nagrada mi ni pomembna zato, da bi drugi rekli, da sem je vredna. Vsekakor pa mi da občutek, da je vredno delati stvari tako, kot jih delam. Vem, da moram ohranjati zdravo zaupanje vase in hkrati tudi dvom.

Sakašvili, ki je ravno med komičnostjo in neko totalno žalostjo in resigniranostjo, je bila lep izziv. Imela je veliko dimenzij, bila je in zajedljiva in duhovita. Mene ti odmaknjeni svetovi že od nekdaj privlačijo, cirkus me privlači, magičnost, sanje … Če bi lahko izbirala, bi delala v teh svetovih.

Občinstvo v gledališču je danes zelo raznoliko. Kakšno ogledalo mu nastavljate?

Ne smemo podcenjevati občinstva. Mu razlagati. Vlogo vedno delam iz sebe. Kako bo komunicirala z občinstvom, pa je zame do premiere skrivnost. Ne želim predvidevati odziva. Mislim, da občinstvo prav tako kot ustvarjalci potrebuje izzive.

Ko naštudirate eno tako zahtevno vlogo, koliko časa potrebujete, da preklopite na študij nove vloge?

Ni lahko. Vendar smo profesionalci. Ko vmes igramo druge predstave, je naporno in priti nazaj v svet Alice ni lahko, te kar zmede. Kot inštrument, ki se razglasi, se mora tudi igralec spet uglasiti.

Sama sem proti hiperprodukciji. Vesela sem, če lahko med študiji zadiham, naberem nov material, preberem kakšno knjigo, da sem lahko veliko v naravi, v miru, da preverim, ali se še znam dolgočasiti. Da ne grem iz ene predstave v drugo enaka. Mene zanima svežina. Utrujen igralec je dober igralec, pravijo nekateri. Sama nisem tega mnenja. Da sem dobra igralka, moram biti spočita. Če sem utrujena, zame pomeni, da sem neprofesionalna, ker posiljujem možgane in telo. Želim biti profesionalna. Če človek pretirava, to ni dobro ne zanj ne za okolico.

Greste kdaj kaj brskat po svoji gledališki preteklosti?

Všeč mi je Woody Allen, občudujem ga, ker nikoli ne gleda nazaj. Naredi en film na leto, boljši ali slabši, skoraj z nobenim ni zadovoljen, ga pa radovednost ves čas potiska naprej. Če me vprašate za nazaj, lahko naštejem vloge, s katerimi sem naredila stopnico naprej, da sem bila bolj samozavestna, drzna, suverena. To so bile vloge, ki se jih rada spominjam, a v resnici me zanima samo sedanjost in pogled naprej. Zase imam občutek, da bom igrala do smrti. Veselim se vlog starih žensk (smeh), veselim se vsega, kar bo prišlo. Pa nočem vedeti, kaj prihaja, ampak želim biti presenečena.

V življenju nočem ničesar pričakovati, temu se skušam zavestno odpovedati, da bi lahko bila mogoče vsake toliko presenečena. Res rada počnem, kar počnem, rada imam mir, da se posvetim ljudem, da imam čas spoznavati svoje okolje, ker je to material, iz katerega lahko snujem naprej.