Zadnjega pol leta se muzikal Spider-Man: Turn Off the Dark skoraj ne umakne z naslovnic. Vrvi se trgajo, igralci med zahtevnimi akrobacijami padajo z devetih metrov; več članov igralske zasedbe je zato od 65 milijonov dolarjev vrednega spektakla že odstopilo. Premiera, ki je bila sprva napovedana za lanski november, se še kar izmika: po nedavnem (menda prisilnem) odstopu režiserke Julie Taynor je bila prestavljena na ne ravno natančno določen "večer v zgodnjem poletju". (To obenem pomeni, da predstava ne pride več v poštev za nominacije za gledališke nagrade tony - čeprav so to bile, glede na sloves, ki si ga je Spider-Man pridelal, tako ali tako najbrž utopične sanje).

Skratka, porodnih krčev megalomanske broadwayske produkcije, katere ekipa si verjetno že želi, da se vsega skupaj nikoli ne bi lotila, noče in noče biti konec. Ob vsem tem pa se je Spider-Man pred občinstvom kot "predogled" odvil že več kot stokrat - in s tem krepko podrl rekord, ki ga je z 71 predogledi leta 1991 zakoličil muzikal Nick & Nora, glasbena različica filmske detektivke The Thin Man (Nick & Nora je po uradni premieri, torej 72. ponovitvi, dobil katastrofalne kritike in po manj kot enem tednu odpovedal vse nadaljnje predstave).

Če ne drugega, se produkcija vsaj nad pomanjkanjem publicitete ne more pritoževati. Pri The Telegraphu so jim tako "v tolažbo" nanizali nekaj največjih polomij iz zgodovine Broadwaya:

Moose Murders (1983)
Žalostno bliskovita kapitulacija: dan premiere predstave Moose Murders je bil obenem tudi njegov zadnji dan na odru. Zgodba izpod peresa Arthurja Bicknella o družini, ki zaradi slabega vremena ostane ujeta v svoji gorski koči, je bila deležna grozovitih kritik. V New Yorkerju so zapisali, da bi "užalila celo inteligenco občinstva, ki bi ga sestavljale zgolj amebe".

Merrily we Roll along (1981)
Ameriški skladatelj Stephen Sondheim, ki se je medtem z oskarjem, osmimi tonyji, več grammyji in Pulitzerjevo nagrado za svoje "zločine" več kot odkupil, je leta 1981 pogorel z muzikalom, ki je bil zamišljen kot zgodba, povedana nazaj. Zaradi kilave gledanosti so morali vse skupaj ukiniti že po 16 predstavah.

Carrie (1988)
Zgodba o nepriljubljenem, zatiranem dekletu s telekinetičnimi sposobnostmi je bila najprej izvrsten roman Stephena Kinga, potem pa še (kar je za adaptacije Kinga redkost) izjemen film. V tretje ni šlo rado: muzikal je bil katastrofa. Šov Kraljevega Shakespearovega gledališča je na Broadwayu gostoval celih pet predstav. Glede na to, da je selitev celotne produkcije s stare celine stala 8 milijonov dolarjev, Carrie velja za eno najdražjih polomij v zgodovini; v New York Timesu so jo odpisali kot "anglo-ameriško katastrofo".

Lennon (2005)
Predstava o napol mitologiziranem Beatlu, v kateri dejansko uporabljajo njihove pesmi. Kako bi ta recept sploh lahko spodletel? Pa je. Pri produkciji, v kateri so Lennona igrali moški in ženski igralci vseh ras in starosti, je sodelovala tudi Yoko Ono - kar je za svojo kruto kritiko izkoristil tudi recenzent New York Timesa: svoje besedilo je začel z živalskim krikom ("Aieeeee!"), kakršne je spuščala Ono v svojih performansih, tukaj pa naj bi ubesedil agonijo podpisanega gledalca.