Zadnja od odmevnih priredb filmov za potrebe dramske umetnosti je priredba filma Dekle z bisernim uhanom. Foto:
Zadnja od odmevnih priredb filmov za potrebe dramske umetnosti je priredba filma Dekle z bisernim uhanom. Foto:
Priscilla - kraljica puščave
Film Priscilla - kraljica puščave so že v Avstraliji priredili v opero, zdaj priredba prihaja še na londonski oder. Foto: EPA

Zadnji izmed velikih filmov, ki so ga 'prestavili' na oder londonskega West Enda, je Dekle z bisernim uhanom režiserja Petra Webbra. Film o dekletu, ki je prevzelo slikarja Vermeera, so posneli komaj pred štirimi leti, v njem pa sta glavni vlogi odigrala Colin Firth kot slikar Johannes Vermeer in Scarlett Johansson kot njegova muza. Poleg Dekleta z bisernim uhanom ta čas na West Endu prevladujejo muzikali, kot so Briljantina, Levji kralj in Billy Elliot, ki so bili vsi po vrsti najprej predstavljeni v filmski obliki.

Anne Bancroft, zaigrala Kathleen Turner. S svojo igro je navdušila, obenem pa je sprožila pravi naval hollywoodskih prvokategornikov na West End. Od tedaj so se na londonskih odrih med drugim pojavili že Josh Hartnett, Kevin Spacey in Alan Rickman.

Inhibitor nastajanja novih dram
Vsem ta 'zasuk' londonskega teatra nikakor ni povšeči. Predvsem dramatiki se pritožujejo. Po poročanju časopisa Independent je tako Michael Frayn - lani smo na slovenskih odrih dočakali prvo uprizoritev katere od njegovih dram, in sicer Kopenhagen v produkciji SNG-ja Maribor -, eden izmed najprodornejših sodobnih britanskih dramatikov, dejal, da prestavljanje filmov na odre zavira nastajanje novih dram, po katerih povpraševanje se je kar naenkrat zmanjšalo. "Zdi se mi, da je škoda, da producenti ne znajo najti občinstva za nova dela in da se morajo tako zanašati na zgodbe, ki so že našle občinstvo," pravi Frayn, čigar mnenju se pridružuje tudi Alan Ayckbourn: "Vse skupaj je precej brezčutno do novih iger."
Priredbe so 'varnejše'
Producent muzikala Priscilla - puščavska kraljica, ki prav tako nastaja po filmski predlogi, Garry McQuinn, je razlago za nove smernice poiskal tam, kjer se po navadi najde, kadar gre za vprašanja, zakaj se v kulturi nekaj zgodi ali ne. Torej pri financah. Produciranje dram, ki temeljijo na filmih, je preprosto 'varnejše': "Če vedo, da bodo za vstopnico plačali 50 funtov in da bodo temu dodali še stroške za vožnjo in hrano, potem želijo ljudje vedeti, da se bodo imeli dobro. Vsi se spopadamo z vprašanjem tveganosti velikih šovov, tako da se vsi držimo tistega, kar je že znano."
McQuinnove besede so na laž postavile tudi zagotavljanje Nice Burns, producentke odrske priredbe filma Rain Man, ki išče tudi v priredbah neko avtorsko noto. Tudi za dobro priredbo je namreč potreben dober dramatik, kajti filma vendar ni mogoče preprosto prestaviti iz studia na oder. Končne sodbe seveda ni mogoče podati, vendar pa je zagotovo zaželeno, da sveža produkcija dram ne bi usahnila. Sploh pa ne na otoku, ki ima dolgo tradicijo 'gledališke industrije'.

P. B.