Kot so zapisali pri APT-ju, predstava prinaša vrsto krhkih in bolečih intimnih zgodb, izpovedi, vpogledov in vprašanj, zakaj sta v sodobni družbi, ki ruši vse tabuje, starost in staranje temi, o katerih je skoraj prepovedano govoriti.

"Ali imamo eni in drugi dovolj prostora in ali si ga medsebojno jemljemo"
"Staranje je še en tabu družbe v zvezi z ženskami," pravi režiserka. V predstavi se ukvarjajo tem, da je pol človeštva žensk, ki se še vedno borijo s predsodki oziroma s tem, ali so ali niso enake. "Ali imamo eni in drugi dovolj prostora in ali si ga medsebojno jemljemo," je Ivana Djilas pojasnila ob napovedi predstave in dodala, da se bo projekt ukvarjal s specifično skupino žensk in s specifičnimi občutki, kako ženske občutijo to, da niso več zanimive in opažene.

"Nevidna ženska je narativ o intersubjektivnih razmerjih, o odnosih staršev in otrok, o odhodih, pozabljenjih, izginjanju, pozabi, bolečini, sramu in bolezni – o najglobljih čustvih, o katerih si ne upamo govoriti," so še zapisali.

"Slavenka Drakulić je imela posebno mesto v mojem odraščanju. Njena knjiga Marmorna koža je bila več let na klubski mizici 34 kvadratov velikega stanovanja, ki sem si ga delila z mamo. Spomnim se golega ženskega telesa na naslovnici in spomnim se, da me je motilo, prav tako tudi to, da ima moja mama rada nekaj, česar jaz ne razumem. Ko sem bila sama, sem knjigo začela celo brati. V njej je bilo nekaj težkih prizorov, za katere bi bilo verjetno bolje, da jih takrat ne bi prebrala. Razumela vsekakor nisem ničesar. Zato sem jo še bolj sovražila," razmišlja režiserka.

"S Slavenko je rasla feministična zavest moje mame. V okolju, ki temu ni bilo najbolj naklonjeno. Jaz ji nisem bila naklonjena. In zdaj sem jaz na tej točki, da razmišljam o ženskosti, naporih, smislu in staranju. Kdaj se srečamo z dejstvom, da smo stari? Kakšno je (videti) to srečanje? Kdo koga priznava in kdo zanika? Koliko to boli? Kako dolgo se lahko slepimo, da bomo enkrat nekoč vendarle stari? Do konca?" je še zapisala režiserka.

V predstavi bodo nastopile Špela Frlic, Maja Kunšič in Katja Povše. Besedilo sta prevedli in ga priredili Ivana Djilas in Špela Frlic. V predstavi bodo uporabili lutke, ki jih je oblikoval in izdelal Gregor Lorenci.

"Kot da domišljija ne bi segla do tja."
Špela Frlic je v gledališkem listu ob predstavi zapisala takole: "Dokler nisi stara, je starost – ne, kako se vidi na zunaj, kako se občuti – skorajda nezamisljiva. Kot da domišljija ne bi segla do tja. /.../ Treba je razmisliti o staranju in o njem spregovoriti z odkrito, jasno pisavo. Tako je Simon de Beauvoir pisala svoje delo Starost, tako je Slavenka Drakulić pisala kratke zgodbe Nevidna ženska. Slišati moramo zgodbe o staranju drugih, da bi potem znale bolje govoriti svoje."

Scenografija in osvetlitev sta delo Sare Slivnik, video je ustvarila Vesna Krebs. Kostumografija je delo Jelene Proković, glasba Boštjana Gombača, koreografija pa Branka Potočana.