Predstava ne skopari z ljubosumjem, prevarami, pohoto, norostjo … Slikajo nam jih liki navadnih ljudi, ki kljub svoji nesposobnosti, strahu, lenobi in kar je še podobnih lastnosti poskušajo (u)streči oblastnikom. A tudi zanje se hitro izkaže, da to v resnici niso. Že po nekaj prizorih se začnemo spraševati, kakšen je sploh ustroj države, ki ji vladajo, saj so okleščeni le na najbolj temeljni potrebi po prehranjevanju in spolnosti. Foto: Šentjakobsko gledališče / L. Zore
Predstava ne skopari z ljubosumjem, prevarami, pohoto, norostjo … Slikajo nam jih liki navadnih ljudi, ki kljub svoji nesposobnosti, strahu, lenobi in kar je še podobnih lastnosti poskušajo (u)streči oblastnikom. A tudi zanje se hitro izkaže, da to v resnici niso. Že po nekaj prizorih se začnemo spraševati, kakšen je sploh ustroj države, ki ji vladajo, saj so okleščeni le na najbolj temeljni potrebi po prehranjevanju in spolnosti. Foto: Šentjakobsko gledališče / L. Zore
Hamlet v pikantni omaki
Pomen Hamleta v zgodovini svetovne dramatike se zrcali tudi v celi vrsti interpretacij, ki jim čas ne le ne more do živega, ampak jih še množi. Shakespearovo tragedijo je mogoče spremeniti v komorno družinsko tragedijo, v kriminalko, ali pa celo v freudovsko obarvano zgodbo o Ojdipu, ki mu ne uspe zasesti prestola in se poročiti z lastno materjo. Foto: Šentjakobsko gledališče / L. Zore

Hamlet v pikantni omaki je šarmanten tekst, ki pod vprašaj postavlja Hamletov privid. Gre za skepso do metafizičnega elementa, ki se pojavi v Shakespearovi drami, Aldo Nicolaj pa ga je prizemljil.

Režiser predstave Janez Starina.
Hamlet v pikantni omaki
Med številnimi nagradami, ki jih je režiser Janez Starina prejel za svoje delo, je tudi 'žlahtni komedijant' leta 2003. Foto: Šentjakobsko gledališče / L. Zore

Prva premiera nove sezone v Šentjakobskem gledališču Ljubljana se pod taktirko režiserja Janeza Starine loteva enega največjih del svetovne dramatike - Hamleta. Natančneje: njegove predelave, kot si jo je zamislil znani italijanski dramatik Aldo Nicolaj. Komedija Hamlet v pikantni omaki sloni na premisi, da je celoten danski dvor iz Shakespearove tragedije (in z njim seveda Hamlet) žrtev nesposobnosti ali zarote državnih uslužbencev.

Kdo bi ga lažje zastrupil kot kuhar?!
Pri izbiri uradnikov, ki naj jim v roke položi morilsko orodje, se je Nicolaj odločil za kuharje (nanje nenazadnje sum pade kar sam od sebe, saj je kralj umrl zaradi zastrupitve). Osumljenec številka ena je tako glavni kuhar Froggy, ki, da bi se opral suma, poseže po zvijači in – v podobi duha Hamletovega očeta – za umor obtoži pravkar okronanega kralja Klavdija.

Burka, ob kateri se smejemo - da ne bi jokali
V nadaljevanju podobno kot v izvirniku glave z ramen padajo ena za drugo - razlika je le v tem, da dogajanja ne spremljamo skozi oči prevaranega Hamleta, ampak v kuhinji. Takšen poseg ima za dramo drastične posledice. Največja je seveda sprememba žanra: tragedija se je prelevila v komedijo. Da o usodi države odločajo ljudje iz samega dna državnega aparata, ki ne znajo kaj več kot polniti želodce, je pač lahko le groba karikatura, ob kateri mora iti človeku na smeh ...

Vsesplošni kaos postaja iztočnica za serijo nadrealističnih prizorov, ki dogajanje spreminjajo v burko. Festival črnega humorja, krepko začinjen s parafrazami monologov in dialogov iz izvirnika, se konča z nastopom norveškega kralja Fontinbrasa, ki brez boja zasede prestol in ki mu zbor v kuhinji prijazno ponudi svoje strokovne usluge.

Nekatere resnice so večne
Hamlet v pikantni omaki kot gledališka predstava ostaja zvesta enemu svojih temeljnih poslanstev – biti ogledalo družbe. Cilj obrata h komediji namreč ni samo zabavati gledalca, čeprav te ambicije režijski koncept nikakor ne skriva. Namerno pretiravanje pri slikanju neodgovornosti in brezbrižnosti celotnega državnega aparata od birokratskih pripravnikov do ministrskega zbora je pogosto edini način, da neodgovornost in brezbrižnost sploh opazimo. Sporočila drame tako ne bo pretežko razumeti: politika je vedno bila in je še danes - kuhinja.

V vlogi Hamleta bo nastopil mladi član ansambla Mario Dragojević, poleg njega pa še Srečko Kermavner, Silvija Jovanović, Tjaša Valentinčič, Kajetan Bajt, Dragan Remškar, David Dolam, Grega Rogelj, Lili Bačer Kermavner, Marko Skok, Karin Zakrajšek, Nina Franko in Aleš Kočevar .

Ključno ime v italijanski dramatiki 20. stoletja
Aldo Nicolaj
(1920-2004) je bil vsestranski in plodovit dramatik, ki je v svojih delih z blago ironijo in zmernim pesimizmom spremljal zgodovinski in socialni razvoj druge polovice 20. stoletja. V njegovih delih se odraža bogata slogovna lestvica od simbolizma preko neorealizma in nadrealizma do gledališča krutosti in absurda. S tem stopa v korak z različnimi težnjami, ki so se odražale v svetu dramskega pisanja njegovega časa. Njegova začetna dela so močno socialno angažirana, zato so bila v takratnem času pogosto tarča italijanske cenzure. Nadaljeval je z vedrejšimi deli, ki pa jim nikoli ni manjkalo ironije ter kritike navad in načina sodobnega življenja.

A. J.

Hamlet v pikantni omaki je šarmanten tekst, ki pod vprašaj postavlja Hamletov privid. Gre za skepso do metafizičnega elementa, ki se pojavi v Shakespearovi drami, Aldo Nicolaj pa ga je prizemljil.

Režiser predstave Janez Starina.