Prevrata v programu ne bo, pa saj berlinski balet že zdaj povezuje klasiko in sodobnost kot na zadnji premieri.

Premiera v berlinskem državnem baletu je svojevrsten družabni dogodek. Pravzaprav je prav toliko družaben kot kulturen dogodek. Ob zadnji baletni premieri v tej sezoni, triptihu koreografij Georgea Balanchina, Williama Forsytha in Richarda Siegala, je to prišlo še toliko bolj do izraza, saj je imela 130 minut dolga predstava kar dva dvajsetminutna odmora. Med njimi obiskovalci romajo do malih mizic v spodnjem ali zgornjem baru, na katerih jih čakajo vnaprej naročeni prigrizki in … seveda … penina.

Tisto sobotno popoldne – premiera se je namreč začela že ob 18.00 – je bilo vzdušje še posebej čarobno. Razgled na s soncem obsijano alejo Unter den Linden in nasproti stoječo Humboldtovo univerzo je bil z balkona sijajen, sončni žarki pa so naredili Apolonovo dvorano, v kateri je bil postavljen zgornji bar, še posebno čarobno. In dolgi odmori so bili tudi priložnost za ogled stavbe.

Prenova opere, ki je namesto 239 stala 440 milijonov evrov
Še preden se vrnem k baletu samemu in k predstavi, želim namreč nekaj besed nameniti stavbi, stari državni operi Unter den Linden. Zadnjič sem namreč to stavbo arhitekta Georga Wenzeslausa von Knobelsdorffa, ki je v službi pruskega kralja Friedricha II. razvijal tako imenovani pruski rokoko in z njim zaznamoval tudi imenitni potsdamski grajski kompleks Sanssouci, obiskala še pred začetkom prenove. Ta prenova je eden od tistih velikopoteznih projektov – omenimo lahko denimo še rekonstrukcijo mestnega gradu in novo mednarodno letališče ‒, ob katerih moramo priznati, da nizi aneksov in podaljševanje rokov velikih gradbenih naložb ne zaznamujejo le v Sloveniji.

V primeru berlinske opere je prenova namesto predvidenih treh trajala kar sedem let, stroški pa so se z na začetku predvidenih 239 milijonov povzpeli na 440 milijonov evrov. Ustanovljen je bil celo parlamentarni preiskovalni odbor, a je na koncu obveljalo mnenje, da je do zagate prišlo zaradi hitenja, premalo preliminarnih raziskav in zato šele ob odkritem slabem stanju gradbene substance, pa tudi temelji in tla so se izkazali za neugodne. A treba je priznati, da je konservativni prenovi studia HG Merz, ki je specializiran za prenove historičnih objektov, uspelo ohraniti nekdanji značaj stavbe.

Tudi če so nekateri novinarji ob ponovnem odprtju stavbe konec leta 2017 rahlo posmehljivo pisali, da je prenovi uspelo predvsem ohraniti pečat, ki ji ga je dal arhitekt Richard Paulick in zato – denimo v Sueddeutsche Zeitungu – zapisali, da je prenova potekala tako, kot da bi si Knobelsdorff želel graditi tako kot pozneje načrtovalci Stalinove aleje. Paulick je bil namreč eden od arhitektov, ki so načrtovali ’prestižni’ vzhodnoberlinski bulvar, danes imenovan Karl-Marx-Allee. Posmehovali so se tudi stropni ornamentiki v kletni restavraciji, ki sledi vzorcu pajkove mreže, in robnim rastlinskim vzorcem v Apolonovi sobani, ki da naj bi jih oblikovali kar iz pozlačenih električnih kablov.

Višji strop po nasvetu Daniela Barenboima
Ključen poseg je sicer potekal v glavni dvorani, kjer so za izboljšanje akustike in tudi v skladu z nasvetom umetniškega vodje in glasbenega direktorja državne opere Unter den Linden Danielom Barenboimom (ti funkciji ima dosmrtno) strop dvignili za pet metrov, kar se na zunanjosti stavbe ni smelo opaziti, saj je ta spomeniško zaščitena. Strop ima zdaj novo okrasje. Nad obiskovalci se pne nekakšna keramična futuristična mreža, ki pa se vendarle nenavadno dobro utiri v siceršnjo historično ornamentiko.

Sasha Waltz naj ne bi imela dovolj znanja klasičnega baleta
Pravzaprav je ta strop posrečen tudi glede na to, kako baletni program vodi sedanji umetniški direktor Johann Öhmann, s katerim pa sicer že sodeluje Sasha Waltz, ki bo od začetka sezone 2019/20 enakopravna umetniška sodirektorica državnega baleta. Za kaj je torej šlo pri omenjenem zametku upora?

Sasha Waltz je pravzaprav kultna nemška koreografinja, ki je lani praznovala tudi 25-letnico dela z lastnim ansamblom in ki je pravzaprav pojem za sodobno plesno gledališče. A imela naj bi premalo znanja in izkušenj v klasičnem baletu. To je zmotilo ansambel, ki trenutno šteje kar 93 članov in nastopa v predstavah državne opere Unter den Linden, Nemške opere v Charlottenburgu, Komične opere in Državnega baleta. A vendar se je oblika koreografij in plesnega giba začela rahljati že prej, Sascha Waltz pa je tudi napovedala, da želi pripeljati več plesalcev, veščih izraza v sodobnem plesu, a da želi razvijati in ohranjati tudi klasiko. Tako je, denimo, naročila tudi rekonstrukcijo izvirne Bajadere v koreografiji Mariusa Petipaja (1877) in napovedala tudi druge rekonstrukcije temeljnih baletnih predstav.

In prav baletni večer Balanchine-Forsythe-Siegal je bil izjemno nazoren in tudi umetniško izvrsten prikaz tega, kako je mogoče v programu povezati klasičen repertoar in sodobni ples, ki ne zanika osnov in dediščine klasičnega baleta. To je bil pravzaprav večer sodobne klasike.

Že pred začetkom predstave sem pomislila na uvodni večer lanskega festivala Tanz im Berlin, ko so tri koreografinje, Lucinda Childs, Anne Teresa de Keersmaeker in Maguy Marin predstavile vsaka svojo koreografijo na Bachovo Veliko fugo; vsaka koreografija je bila modernejša od predhodne. Childsova, čeprav inovatorka na področju sodobnega plesa in še posebej znotraj minimalizma, je sledila klasičnemu gibu, drugi dve koreografinji sta se približevali čistemu sodobnemu izrazu. Tokrat je bilo podobno.

Teme in variacije, glasba Balanchinu tako ljubega Čajkovskega, je večer uvedla s klasiko, ki sicer znotraj norme že išče prostor za svobodnejši izraz; legendarno delo Williama Forsytha The Second Act iz leta 1991 in na glasbo Thoma Willemsa je predstavilo balet, ki vključuje sodobni ples in razmišlja tudi o povezovanju vizualne umetnosti in plesa; Richard Siegal, v osnovi sodobni plesalec in koreograf, ki si je ime ustvaril kot ustanovitelj in vodja skupine The Bakery, pa je balet vpel v področje elektronske glasbe. Njegov prispevek k triptihu Oval – ime napeljuje na ovalni svetlobni element, ki bdi nad plesalci – je bil gotovo vrhunec večera.

Siegalova metoda plesne arheologije
Siegal svojo metodo imenuje plesna arheologija. Nasprotno od klasikov, izhaja iz sodobnega baleta in skozi nastajanje koreografije odkriva, kje je mogoče uporabiti prijeme klasičnega baleta. Ne razvija klasike v sodobnost, ampak skozi sodobnost odkriva, na čem je ta zgrajena in vsaj delno še vedno utemeljena v prijemih klasičnega baleta. Tudi tokrat je Siegal sodeloval z nemškim umetnikom in elektronskim glasbenikom Carstenom Nikolaiem alias Alva Notom, ki je za predstavo ustvaril novo kompozicijo.

Pred predstavo je Siegal tudi dejal, da plesalce poziva k upoštevanju Newtonovih zakonov gibanja. Če, denimo, ne pozabijo na tretji Newtonov zakon oziroma zakon o vzajemnem učinku ali zakon o akciji in reakciji, bodo bolje znali vstopati v interakcije s soplesalci in bolj spretni bodo pri improviziranju. Koliko so plesalci upoštevali nasvet o koristnem poznavanju osnov newtonovske fizike, seveda ne vemo, a koreografija, izjemna kombinacija na trenutke grobih, skoraj kibernetskih gibov in pa klasičnih baletnih korakov je gotovo nekaj, kar imamo lahko za sodobno klasiko.

Siegal je gotovo eden trenutno najzanimivejših koreografov. Zadnja leta živi v Nemčiji in s svojo novo skupino Ballet of Difference deluje v Münchnu in Kölnu. Eden od zgodovinskih virov njegovega razmišljanja o plesni umetnosti je tudi šola Bauhaus. Oskar Schlemmer, tisti, ki je na Bauhausu oblikoval tiste krasne plesne figurine, in njegovo prizadevanje za oblikovanje neliterarnega jezik je, denimo, nekaj, kar ga zanima. Prav tako ideja totalnega plesnega gledališča, ki so jo razvijali na Bauhausu.

In prav za stoletnico šole, uvod v celoletno slavljenje, ki so ga zagnali v Berlinu, je Siegal pomagal razviti instalacijo, ki Schlemmerjeve figurine ’prevede’ v sodobno formo in obiskovalce s pomočjo tehnologije virtualne resničnosti povede v ambient absolutne plesne umetnosti. Gre za prikaz tega, kako bi v sodelovanju umetnosti in znanosti ustvarili novo plesno umetnost, zgrajeno na tradiciji, a prilagojeno človeku, ki ni več le človek, ampak je njegov podaljšek tehnologija. Balet za človeka-kiborga balet prihodnosti. Prikaz tega je bil gotovo večer v državnem baletu, ustanovi z veliko tradicijo, a v trenutni zasedbi tudi generatorju sodobne plesne umetnosti.