Pod imenom East End se je združilo pet berlinskih gledališč, skoncentriranih na območjih Friedrichstrasse, Unter den Linden, in Hackescher Markt. Kot je povedal Thomas Hermanns iz Quatsch Comedy Cluba, enega izmed združenih gledališč, je šlo pri izbiri imena za sledi objestnosti, pa tudi za samozavest. Poleg že omenjenega gledališča so v East End združena še kabaretno gledališče Die Distel, gledališče Friedrichstadtpalast, gledališče Admiralspalast ter glasbeno gledališče in variete Chamäleon.

Volker Brümmer iz gledališča Chamäleon pa je povedal, da s skupnim nastopom želi pet gledališč pod eno streho združiti raznoliko ponudbo. Pri tem bodo gledališča ohranila samostojnost, vseh pet pa upa na dober odziv na njihovo skupno nastopanje na spletni strani in plakatih. Druga gledališča v četrti, kot sta denimo Komična opera (Komische Oper) in Nemško gledališče (Deutsche Theater), se naštetim gledališčem za zdaj nista pridružila.

Gledališko srce Londona
Preletimo zgodovino dveh najbolj znanih gledaliških četrti. V Londonu je večina 'mainstreamovskih' gledališč združenih pod imenom West End, ki preprosto izhaja iz imena četrti v središču britanske prestolnice, pogosto poimenovane tudi kar gledališka tla (Theatreland). West End poleg newyorškega Broadwaya na oder postavi največ komercialno uspešnih predstav, igranih v angleškem jeziku.

Večina gledališč West Enda je bilo zgrajenih v pozni viktorijanski (proti koncu 19. stoletja) in edvardijanski dobi (sledi viktorijanski dobi; začetek pa zgodovinarji postavljajo v leto 1901), še danes pa so v zasebnem lastništvu. Zunanja podoba gledališč je uokvirjena z veličastnimi neoklasicističnimi fasadami in luksuznim notranjim dekorjem, medtem ko so 'podtalne' garderobe igralcev in preostalo zaodrje pogosto premajhni, gledališki bari pa tudi ne zadoščajo današnjim potrebam. Vendar pa je modernizacija londonskih gledališč dokaj zahteven projekt, saj jih je večina zapisana spomeniškemu varstvu.

Slavni Nesrečniki
Predstave, igrane na West Endu, imajo nekajtedensko življenjsko dobo (kar je v primerjavi s slovenskimi gledališči, kjer je navadno ena predstava igrana eno sezono, precej malo), seveda pa je vse odvisno od komercialnega uspeha; logično je, da muzikali doživijo višjo starost kot recimo drame. Najdlje igran britanski muzikal so Les Misérables (Nesrečniki), ki so 8. oktobra 2006 praznovali svojo 21-letnico in tako prehiteli razvpite Mačke (Cats) Andrewa Lloyda Webberja. Med uspešnice West Enda pa sodi tudi Mamma mia.

Prva dvorana malo manjša od povprečene ljubljanske
V Ameriki pravzaprav gledališča v pravem pomenu besede niso poznali vse do leta 1750, ko sta Walter Murray in Thomas Kean ustanovila gledališče Theatre on Nassau Street, ki je v svojo dvorano sprejelo približno 280 ljudi (za primerjavo ljubljanska Drama lahko v veliki dvorani sprejme 436, MGL pa 327 gledalcev). Nadaljevanje je sledilo, ko je dve leti pozneje William Hallam iz Britanije v ameriške kolonije poslal skupino 12 igralcev; v Williamsburgu v Virginiji so ustanovili gledališče, že čez eno leto pa so se preselili v New York.

Odločilna cena zemljišč
Po ameriški državljanski vojni se je tamkajšnje gledališče dobesedno razcvetelo. Sčasoma (ok. 1850) so se gledališča, ki so v New Yorku tako rekoč rasla kot gobe po dežju, iz spodnjega Manhattna in drugih delov preselila v Midtown (srednji del Manhattna). Pri vsem je šlo zgolj za vprašanje cene zemljišč, ki so bila v tistem času tam najcenejša. V dvajsetih letih 19. stoletja je bil središče Broadwaya trg Union Square, stoletje pozneje pa se je gledališko okrožje razširilo vse do Times Squara.

Broadway danes najbolj slovi po muzikalih, za katere je treba kupiti vstopnice tudi mesece vnaprej, predvsem pa so broadwayska gledališča nujna postojanka turistov. Nenavadno pri tem je dejstvo, da je muzikal na ameriških odrih zares zaživel šele v 50. letih prejšnjega stoletja, ne glede na to, da je bila New Yorku ta odrska zvrst znana že na začetku 20. stoletja. Med najbolj znane broadwayske muzikale pa sodijo Fantom iz opere, Lepotica in zver, Chicago, Kabaret, Lasje in še mnogi drugi.

Lejla Švabić