Tradicije se lahko aktivno udeležijo le tisti, ki so se v Oberammergauu rodili, tam živijo vsaj dvajset let ali pa so deset let poročeni z "domorodcem". Več kot dva tisoč ljudi (od 5.200, kolikor jih Oberammergau šteje) igrajo, pojejo, igrajo v orkestru ali pa vsaj delajo v zakulisju prireditve - kar bolj ali manj pomeni, da je vsakih deset let življenje v mestecu skoraj celo leto vrženo iz ustaljenih tirov.

Priprave so vse prej kot mačji kašelj: oberammergauski pasijon je namreč zares velik šov; zgodbo o trpljenju in smrti Jezusa Kristusa namreč prekinjajo (oziroma spremljajo) glasbene točke in tako imenovane tableaux vivants, "žive slike". Gre za bolj ali manj statične prizore določenih motivov, v katerih sodelujejo skrbno oblečeni igralci - slika je namreč tista, ki mora povedati vse. Sama predstava (ki je v nemščini in hebrejščini) se začne z Jezusovim prihodom v Jeruzalem, nato prikaže izdajstvo Jude Iškarjota, sojenje, križanje in seveda vstajenje - vse v posebnem, v ta namen zgrajenem gledališču na prostem; igralce s petjem spremlja 50-članski zbor.

Računajo na polmilijonsko občinstvo
"Napetost narašča iz minute v minuto," je v petek, dan pred začetkom dogajanja, za zbrane novinarje povedal 30-letni Frederik Mayet, predstavnik za stike z javnostjo in eden od dveh meščanov, ki izmenično igrata Jezusa. Petinpolurno predstavo bodo do 3. oktobra uprizarjali petkrat na teden. "Trenutno smo videti kot hipijevsko naselje," se je še pošalil Mayet, pri čemer je ciljal na to, da si številni možje za večjo avtentičnost predstave puščajo rasti lase in brado. Organizatorji računajo, da bodo izenačili obisk iz leta 2000 (pol milijona obiskovalcev), čeprav je treba upoštevati, da je recesija po žepih udarila predvsem ameriške popotnike.

Slavni romarji
Zgodovina priča, da je oberammergauski spektakel že od nekdaj dogodek, ki ga ne gre zamuditi: obstajajo zgodbe o tem, kako je ekscentrični bavarski kralj Ludvik II. vsem igralcem v predstavi - razen "Judežu" - razdelil srebrne žlice. Malo manj bleščeč spomin: med gosti je bil nekoč tudi Adolf Hitler, sicer pa tudi bivši kancler Konrad Adenauer in sedanji papež, ko je bil še Josef Ratzinger.

Režiser, ki noče poklekniti pred tradicijo
Čeprav pri predstavi ne sodelujejo profesionalni igralci, vse skupaj menda sploh ne daje vtisa amaterskega projekta, predvsem po zaslugi režiserja Christiana Stückla, ki je na čelu projekta že od leta 1990. Njegova naloga menda ni vedno lahka: že v svojem prvem letu je glavno vlogo odstopil protestantu, zaradi česar se je nanj usul plaz jeznih pisem. "Takratni duhovnik je mislil, da je to konec sveta." Danes veliko sodelujočih sploh ni kristjanov, nastopa pa tudi musliman. "Konec koncev smo vsi Oberammergaučani, in to najbolj šteje."

Tudi sicer Stückl slovi kot "avantgardni" režiser: s svojo vizijo predstave je med domačini sprožil nemalo burnih odzivov, ki v prvi vrsti kažejo na nezanemarljive težave pri soočanju tradicije z modernim krščanstvom. Sam svoje poslanstvo vidi v premiku predstave od preproste, naivne nabožne igre v smer modernega gledališča. Jezusa bi rad predstavil kot nekompromisno osebnost, ki je bil, pa naj je bil utelešenje Boga ali ne, tudi žrtev močnih političnih sil. Poncij Pilat je v Stücklovi interpretaciji nasilen tiran, ki se hoče znebiti Jezusa, noče pa prevzeti krivde za njegovo smrt. Judež je prikazan večplastno, kot razočaran učenec, ki si je sprva prizadeval za politična pogajanja z judovsko elito, in ki se od Petra loči le po tem, da se je Peter pokesal in se prepustil v Božje varstvo. Med "dodatki" sta tudi lik Pilatove žene Klavdije in Jezusova smrt v večernih namesto v popoldanskih urah (režiser si je namreč zamislil privlačne svetlobne učinke, zoperstavili pa so se mu med drugim tudi gostinci, saj je "tradicionalni" urnik boljši za njihov posel.

"Barometer antisemitskih teženj"
Stückl si je za enega osrednjih ciljev zadal nalogo, iz igre izbrisati sleherno sled antisemitizma in tako pripomoči k večji slogi med kristjani in judovsko skupnostjo. "Oberammergau je za mednarodne judovske organizacije ključnega pomena," je za Der Spiegel povedal teolog Ludwig Mödl, svetovalec pri postavitvi. "Pasijon je zanje barometer antisemitskih idej in občutkov." Treba je namreč vedeti, da je bil eden izmed namenov pasijonskih iger v srednjem veku prav prikaz Judov kot Kristusovih morilcev (ta vidik je pozneje kakopak močno poudarjal tudi Hitler).

Po drugi svetovni vojni so ameriški intelektualci pozivali k bojkotu pasijona, Katoliška cerkev pa si je prizadevala za črtanje antisemitskih elementov (ko je predstavo obsodil drugi vatikanski koncilij, je bilo vrnjenih približno pet tisoč vstopnic). Po drugi strani pa je bil še pred dvajsetimi leti del igre tudi prizor "krvnega prekletstva" - stavek, s katerim se Judje okrivijo za Kristusovo smrt - ki ga je sicer mogoče najti samo v Matejevem evangeliju. "Leta 1990 ga še nisem smel črtati," je o prizoru za Spiegel povedal Stückl. Deset let pozneje mu je uspelo.