Slovenski gledališki inštitut je en manjših javnih zavodov, ki povezuje gledališko in muzejsko dejavnost. V nasprotju z večjimi nima lastnega strokovnega sveta, ima pa svet zavoda, katerega prvenstvena naloga je, ne glede na velikost javnega zavoda, nadzor – nadzor delovanja in poslovanja. A s prihodnjim tednom sedanjemu svetu poteče mandat, novi pa bo že oblikovan po novih merilih – sestavljen bo v korist ustanovitelja. Doslej je namreč veljalo, da ustanovitelj neposredno imenuje le dva od sedmih članov, po novem pa kar tri od petih.
Na kulturnem ministrstvu odgovarjajo, da imajo sveti javnih zavodov navadno pet ali šest članov, hkrati pa navajajo dikcijo iz revizije Računskega sodišča, da "obstaja tveganje, da se predstavniki navedenih interesnih strani zavzemajo predvsem za uresničitev njim lastnih interesov, kar se lahko izkaže za problematično v primerih, ko predstavljajo večino članov sveta zavoda".

Računskemu sodišču smo zato zastavili vprašanje: Ali konkretno priporočajo, koliko od članov naj imenuje ustanovitelj in koliko drugi organi? In njihov odgovor: "Ne. Računsko sodišče glede same sestave svetov zavodov s področja kulture, za razliko od področja šolstva, ni podalo posebnih priporočil" (gre za revizijo glede učinkovitosti sistema upravljanja javnih zavodov, opravljeno junija 2021, op. n.)

Izrinjanje civilne družbe

Gledališki inštitut bo tako še eden od javnih zavodov, kjer bo v nadzornem organu prevladovala politika, in ne stroka. In prav v tem tiči težava upravljanja, saj so taki sveti bolj pripadni politično izbranim direktorjem, kar se kaže tako v nastavljanju novih vodij (v teh tednih v Cankarjevem domu, kmalu v ljubljanski operno-baletni hiši) kot pomanjkanju nadzora, tudi nad smotrno porabo javnega denarja (primer selitve ansambla ljubljanske Drame k zasebniku).

Pomanjkanje kompetenc

Predsednik združenja dramskih umetnikov in dramski igralec Boris Mihalj, nekdaj sam član sveta zavoda ljubljanske Drame, opozarja na osrednjo težavo – pomanjkanje kompetenc: "Že v samem štartu je vsak pogovor na temo nadziranja financ, kadrovskih vprašanj, razvojnih vprašanj obsojen na to, da je odločitev, edina možna, edina prava, odločitev ustanovitelja; vsakokratnega predstavnika politike, ki zaseda položaj na ministrstvu. Gre za prevzemanje strokovnih vprašanj s strani politike. Stroka nima več odločilne besede. To je zelo nevarno, to pomeni, da se z izrinjanjem civilne družbe iz nadzornih funkcij v javnih zavodih omogoča neka vrsta represije, avtocenzure, samocenzure in cenzure delodajalcev, ustrahovanje zaposlenih."

Da gre za nevarno početje, je jasna tudi Zala Dobovšek: "Se mi zdi, da lahko že znotraj nekih kreativnih procesov pride do deprofesionalizacije, in če se to vpne še v neki višji sistem še bolj vplivne strukture, je lahko to samo še toliko bolj nevarno." V Društvu gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije, katerega predsednica je, so bili zato nad zadnjo potezo ministrstva "zelo presenečeni in hkrati ogorčeni, da se tovrstne velike spremembe dogajajo na netransparenten način in da se na neki način vzpostavlja zelo dober teren za politično poseganje v prostor, ki bi moral ohranjati strokovnost in čim višjo raven avtonomije."

Poziv k premisleku

Predstavnica zaposlenih v svetu inštituta Tea Rogelj je bila s spremembo seznanjena šele, ko je bila ta objavljena v Uradnem listu RS: "Kot aktualni svet zavoda, ki se mu izteka mandat, se pravi, da imamo najmanj pet let izkušenj, pravzaprav nismo bili povprašani o teh izkušnjah, o tem, kaj menimo. Glejte, svet zavoda je pri nas ob direktorju edini organ zavoda, ki ocenjuje njegovo delo." In glede treh "izpadlih" organizacij iz članstva (skupnosti muzejev, gledališča in nevladna gledališka scena), za katere ministrstvo sporoča, da še vedno lahko spodbudijo "svoje" kandidate, da se prijavijo na javni poziv, Rogelj poudarja, da po novem zadostuje že, da "se lahko prijavijo posamezniki, ki imajo 8. stopnjo izobrazbe in niso več kot v dveh svetih zavodov, ni pa nujno, da so strokovnjaki s področja delovanja zavoda." Kot oriše slikovito: "Jaz se lahko prijavim v svet psihiatrične klinike, čeprav o psihiatriji ne vem prav nič".

Ne le že omenjeni društvo in združenje ter zaposleni na inštitutu, ministrstvo so k ponovnemu premisleku pozvali tudi sindikata Sviz in Glosa ter dekanka Akademije za gledališče, radio, film in televizijo Žanina Mirčevska, čeprav ohranjajo predstavnika v svetu zavoda – "Dosedanja praksa delovanja sveta kaže, da je bil svet v sedemčlanski sestavi vseskozi operativen in sklepčen ter da je ravno zaradi mnogoterosti strokovnih znanj in izkušenj svojih članov in članic uspešno opravljal vse svoje funkcije."

V pismu sindikatov pa beremo tudi, da "je ta sprememba v nasprotju s predhodnimi dogovori, obljubami in smernicami ministrstva za kulturo, za katero se je zdelo, da zagovarja stališče skladno stališču sindikatov, da mora biti v svetih zavodov na področju kulture ena tretjina članov sveta predstavnikov zaposlenih. Kljub temu da je zakonodajalec uzakonil sestavo sveta, ki dopušča najmanjše možno sodelovanje delavcev pri upravljanju, bi se razvoj moral odvijati v smeri večje demokratičnosti in uravnoteženosti interesov."

Obljuba ne dela dolga

Skupno vsem sogovornikom je, da jih je poteza ministrstva šokirala. Ta vlada je namreč prisegla na drugačno delovanje, predvsem pri treh parametrih – dialog, transparentnost in upoštevanje stroke. Gledališki inštitut je tako le še en od kazalnikov, da obljuba ne dela dolga, ne glede na politično barvo. In da za kakovostne javne zavode, ki so branik javnega, marsikomu ni več mar. S politizacijo, torej všečnimi direktorji in sveti zavodov, jih ne le načenjamo, temveč izgubljamo. In to pospešeno. S tem pa ožimo pojem in pomen javnega prostora.