Ustvarjanje je vodilo zanimanje, kako lahko začetki slovenske poetične drame zaživijo s sodobnimi scenskimi postopki, ki so, ne nazadnje, v umetnost po drugi svetovni vojni začeli invazivno vstopati ravno v letih, ko je Smole napisal svoje Igrice. Foto: Barbara Čeferin
Ustvarjanje je vodilo zanimanje, kako lahko začetki slovenske poetične drame zaživijo s sodobnimi scenskimi postopki, ki so, ne nazadnje, v umetnost po drugi svetovni vojni začeli invazivno vstopati ravno v letih, ko je Smole napisal svoje Igrice. Foto: Barbara Čeferin
false
V predstavi nastopajo (od leve proti desni) Primož Pirnat, Milan Štefe, Maruša Majer, Vid Klemenc in Barbara Ribnikar. Foto: Barbara Čeferin
false
Gledališko plesno predstavo so zasnovali po motivih Igric Dominika Smoleta: O ladjah in življenju, Nekaj malega o vevericah in o življenju ter O čakalnicah in še malo o življenju. Foto: Barbara Čeferin

Za avtorski projekt je režiserka in koreografinja Jana Menger skupaj z ekipo besedilo ustvarila po predlogi Dominika Smoleta. Njegove IgriceO ladjah in življenju, Nekaj malega o vevericah in o življenju ter O čakalnicah in še malo o življenju – prostorsko prestavi v koreografski medij, pri čemer jo zanimajo predvsem različni načini utelešenj družbenega in političnega sistema. Smoletov metaforični dramski ekosistem tako prestavi v sodobnost.

Začetki poetične drame v sodobnih scenskih postopkih
V vsaki od treh dram je prepoznala drugačno uprizoritveno strategijo. Ustvarjanje je vodilo zanimanje, kako lahko začetki slovenske poetične drame zaživijo s sodobnimi scenskimi postopki, ki so, ne nazadnje, v umetnost po drugi svetovni vojni začeli invazivno vstopati ravno v letih, ko je Smole napisal svoje Igrice.

Med gledališčem in stvarnostjo
Osnovno besedilnega materiala v predstavi Plovemo ponuja besedilo O ladjah in življenju, ostali dve igrici predstavljata dodatno gradivo skeletu, ki uprizoritev napolni z meditativnim in absurdnim ozračjem.

Iz igrice Nekaj malega o vevericah in o življenju uprizoritev jemlje predvsem vprašanje razlike in odnosa med gledališčem in stvarnostjo, vprašanje, kako je gledalec vključen v gledališki stroj, po kaj hodi v gledališče in v kakšni zvezi je gledališče z današnjo stvarnostjo, ki je teatralizirana do temeljev.

Prehodnost in različne oblike (ne)krajev
Iz besedil O čakalnicah in še malo o življenju ter O ladjah in življenju izpostavlja predvsem vprašanje prehodnosti ljudi v globaliziranem svetu, ki je omrežen z različnimi oblikami transporta, ter prepojen z mesti, ki jim francoski antropolog Marc Auge pravi ne-kraji. S tem pojmom Auge označi kraje, kot so čakalnice, letališča, železniške postaje, trgovine, cestni prehodi. Zaznamuje jih začasna raba - vanje prihajamo in iz njih odhajamo, a jim nikoli ne pripadamo, zato nikoli ne postanejo "prostori". Prav tako posebna oblika prostora je ladja, z filozofom Michelom Foucaultom bi takšen prostor lahko imenovali heterotopija. Takšni kraji imajo označene in ritualizirane meje, prav tako omejen čas, njihov pomen pa se tvori v vsakokratnem razmerju z običajnimi prostori, naša raba jih pretvarja v prostore, kjer se vzpostavljajo identitete, pripadnost, čustva.

Oboje, tako ne-kraji kot heterotipije pri ljudeh sprožajo dvoje različnih oblik obnašanja, razumevanja in pričakovanj, dvoje različnih paradigem koreografij in prostorskih rab, različnih tipov iger, ter odpirajo različne tipe eksistencialnih vprašanj.

V predstavi nastopajo Maruša Majer, Barbara Ribnikar, Vid Klemenc, Primož Pirnat in Milan Štefe. Kot dramaturg uprizoritve se podpisuje Sandi Jesenik, scenografijo je ustvarila Petra Veber, kostumografijo Rosana Hribar, svetlobo je oblikoval Simon Žižek, zvok pa Uroš Bon.