Oglas
Corriejevo je leta 2003 povozil buldožer, ki ga je aktivistka poskušala ustaviti z lastnim telesom. Američanka je bila del ekipe, ki je skušala preprečiti izraelsko akcijo rušenja palestinskih bivališč.
Legenda po naključjuIgra prikazuje življenje Corriejeve, ki so jo aktivisti zaradi herojske smrti nemudoma razglasili za legendo. Rickman pa se je izognil slavljenju njenega poguma in pokazal Corriejevo kot sanjavo in pogosto zaletavo žensko, ki je legenda postala povsem po naključju.
Produkcija z naslovom My Name is Rachel Corrie (Moje ime je Rachel Corrie) je nastala na podlagi Corriejinih dnevnikov in spletne pošte, ki jo je borka za človekove pravice pošiljala svojim prijateljem in v njej poročala o dogajanju v Izraelu.
Obetavna pisateljica
Zapiski Rachel Corrie dokazujejo, da je imela Američanka izjemen pisateljski dar in tudi dober smisel za humor. Britanska novinarka Katharine Viner je zato zapisala, da je velika škoda, da se je Corriejeva podala na boj, ki je bil že vnaprej obsojen na neuspeh. Postala bi namreč lahko zelo dobra pisateljica ali pa vsaj novinarka.
Psihološki portret mirovnice
Da je Rickmanova igra dober psihološki portret Rachel Corrie, sta potrdila tudi starša Corriejeve, ki sta si ogledala londonsko postavitev. Rachelina mati Cindy Corrie je novinarjem povedala: "Igra razloži, kaj jo (Rachel) je popeljalo v Rafah, in pokaže, kaj je tam našla." Igra tako ponudi vpogled v misli mladih ljudi, ki zavestno tvegajo svoje življenje za cilje, s katerimi na prvi pogled nimajo nič skupnega.
Nenavadni vzorniki
V igri tudi izvemo, kdo so bili ljudje, ki jih je Corriejeva cenila in katerih nauke in ideje je vedno znova prebirala. To so bili nemški književnik Rainer Maria Rilke, Jezus, pesnik EE Cummings ter pisateljici Gertrude Stein in Zelda Fitzgerald.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje