Drama se ukvarja s teorijo čiste forme, obenem pa se dotika tudi znanosti. Poroka s stališča elementarne kvantne fizike, ki preučuje spremembe materije, obravnava proces bivanja. Ta proces je dramaturg predstave Nebojša Pop Tasič označil za kaotičnega, medčloveški odnosi pa so sicer humani, a brez usmiljenja, humaniziranja in idealiziranja.

V predstavi, ki niti na Poljskem ni bila pogosto uprizorjena, lahko zaslednimo vse Shakespearove teme, preoblečene v sodoben gledališki jezik. Avtor je preučeval človeške odnose in sliko, ki jo imamo o nas samih, vendar se je pri tem odrekel vkalupljenim predstavam o življenju.

Proces brez zaustavitve
Ključno vprašanje Poroke je Lorenci, režiser predstave, izpostavil kot vprašanje, kakšna sprememba se zgodi, ko stopimo v srečanje z nekom, kje je pri tem začetek mene samega in kje konec. "Moja vprašanja o sebi so postala izrazitejša, bolj boleča, obenem pa tudi bolj banalna," je povedal. Tako kot dramaturg tudi Lorenci Poroko doživlja kot proces, pri katerem ni fiksne točke, ni zaustavitve, proces, v katerem vsi poskušajo ustvariti neko prijazno obliko znotraj samega sebe.

Gombowiczeva edina domovina je bila jezik
Gombowicz je pred drugo svetovno vojno zapustil Poljsko in za nekaj let odšel v Argentino, nato pa se je vrnil domov. Življenje v tujini je še poudarilo njegovo pripadnost maternemu jeziku. Njegovo najbolj znano delo je tudi v slovenščino preveden roman Ferdydurke. Za Gombrowicza je značilno nenehno izogibanje vsakršni definiciji, kulturnim vrednotam in etičnim ali estetskim zakonom.

Svatje bodo ...
V predstavi igrajo Sebastijan Cavazza, Niko Goršič, Željo Hrs, Sandi Pavlin in Robert Prebil, scenografijo je pripravil Branko Hojnik, kostume pa Bjanka Adžič Ursulov. Predstava je nastala v koprodukciji SMG-ja in kulturnega društva B-51, finančno pa je pomagal tudi mednarodni festival Gledališke konfrontacije v Lublinu na Poljskem.