Vest o njenem slovesu so sporočili iz Združenja dramskih umetnikov Slovenije, kjer so zapisali, da bo prispevek Alenke Bole Vrabec v slovenski kulturi ostal zapisan z zlatimi črkami.

Gledališču je bila zapisana kot občudovalka, igralka, režiserka in strokovna sodelavka, po zaslugi njenega prevajalskega dela pa lahko danes prebiramo celo vrsto del iz španske in južnoameriških književnosti. Veliko je prevajala tudi za slovenska ljubiteljska in poklicna gledališča ter Radio Slovenija.

Alenka Bole Vrabec se je rodila leta 1937 v Kranju, kjer je leta 1955 končala gimnazijo. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je študirala primerjalno književnost in od 1957 do 1961 dramsko igro na takratni Akademiji za igralsko umetnost v Ljubljani. Za vlogo Klitajmnestre v Muhah Jeana-Paula Sartra je leta 1962 prejela akademijsko Prešernovo nagrado.

Debitirala je v Mladinskem gledališču v Ljubljani, kjer je bila članica med letoma 1961 in 1963, igrala pa je tudi v Teatru 57. Leto dni je bila zaposlena kot dramaturginja v uredništvu radijskih iger Radia Ljubljana. Od 1976 je delala kot strokovna sodelavka za gledališko dejavnost na Zvezi kulturnih organizacij (ZKO).

Med letoma 1992 in 1999 je bila direktorica in umetniška vodja Gledališča Toneta Čufarja na Jesenicah, od 1999 do upokojitve 2005 pa direktorica Javnega zavoda za kulturo in turizem Linhartova dvorana Radovljica.

Med ljubitelji se je prvič predstavila v Novem mestu z režijo Linhartovega Matička. Pozneje je delovala tudi kot svetovalka za gledališko dejavnost pri Zvezi kulturnih organizacij Kranj.

Znameniti recitali ugledališčene poezije
V Radovljici je ustanovila Linhartov oder. V zgodovino gledališča se je v tem obdobju zapisala njena režijska postavitev Linhartovega Matička iz leta 1977, v katerem je tudi igrala Nežko. Posebnost radovljiškega odra pa so postali njeni recitali, imenovani ugledališčena poezija, ki so odkrivali pokrajino besede ciganske poezije – Andreja Bretona, Federica Garcie Lorce, Marka Pavčka, Toneta Pavčka, Gregorja Strniše, Gitice Jakopin in drugih.

Po letu 1996 se je začela ukvarjati z izzivi ambientalnega gledališča, zlasti na gradu Kamen in na Pustem gradu.

Bila je tudi ena vidnejših prevajalk. V njenem obsežnem opusu je največ prevodov iz španske in južnoameriških književnosti, med njimi so nobelovci Miguel Angel Asturias, Gabriel García Márquez in Jose Camilo Cela. Veliko prevodov je pripravila tudi za Radio Slovenija: od serij zabavnih oddaj, literarnih večerov, nokturnov do novih prevodnih strani, kratkih radijskih iger, otroške poezije in otroških radijskih iger.

Tudi sicer je prevajala zlasti prozna dela. Najprej je iz nemščine prevedla mladinsko povest Karla Brucknerja Sadako hoče živeti in roman Jun'ichira Tanizakija Sestre Makiokove. Sledili so številni prevodi krajših literarnih besedil iz različnih jezikov za radijske linearne oddaje. Veliko je prevajala tudi za slovenska ljubiteljska in poklicna gledališča.

Za svoje delo je prejela več nagrad, med njimi Sovretovo nagrado za prevode iz hispanističnih književnosti, Župančičevo nagrado Mesta Ljubljana za prevod Terre nostre Carlosa Fuentesa, Severjevo nagrado za najboljšo stvaritev v ljubiteljskem gledališču in zlato plaketo Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti. Leta 2017 je postala častna članica Društva slovenskih književnih prevajalcev.