Poleg raziskovanja odnosov moški - ženska in sanj se Pandurjevo besedilo dotika tudi fenomena jezika, ki omogoča in teži k temu, da postane dotik. Vendar pa prav ta dotik, sicer edina možnost rešitve iz osamljenosti, ustvarja maske, za katerimi se ljudje skrivajo. Te maske vljudnosti se lahko zlomijo v trenutku, ko je izrečenih nekaj dobro izbranih besed, ki razkrivajo krhkost kot edino stanje, vredno katarze.

Predstvo, ki bo luč sveta ugledala nocoj ob 20.00 na odru gledališča Glej, je režirala Tatjana Peršuh, glavni vlogi igrata Nina Ivanišin in Vito Weis. Uro pred premiero bodo odprli razstavo Nine Slejko z naslovom 144 poskusov naslikati bel monokrom, ki je nastala v organizaciji gledališča Glej in galerije Ganes Pratt.

Podrti ideali ali večna potreba po iluziji
Skovanje brezna, ki se odpre, ko nekdo prizna, da je njegov sogovornik fokus njegovih sanj. Hkrati je to zgodba o človeku, ki je hotel postati "svet", a je neizbežno propadel, ker je za ta podvig zahteval ljubezen zunaj sebe. Je zgodba o samoti, o človeku, ki se je zaprl, se je popolnoma izoliral in sčasoma izgubil "ključ", ki bi ga lahko prebudil. Pravzaprav govori o človekovi potrebi po iluziji, po neprestanem ustvarjanju idealne podobe drugega, ob kateri lahko v miru masturbira, so še zapisali ustvarjalci.

Predstava je nastala v okviru projekta Prvenec Gledališča Glej, ki skuša izpostaviti velik problem slovenskega gledališkega in splošno kulturnega prostora - problem preboja. Projekt mladim avtorjem omogoča vsaj osnovne pogoje za profesionalno delo. V ustvarjalni proces so namreč kot svetovalci vključeni uveljavljeni teoretiki in praktiki vsebinskih in produkcijskih praks.