Oglas
Po že izpeljani predstavi Neskončna je sledila še produkcija S. K. I. N. Pri prvi, ki združuje njegovi koreografiji Kako sem ujel sokola ter Struna in želo - prvi dotik, se je Kovaču na odru pridružilo 11 plesalcev južnokorejske skupine LDP. Ti so s plesom uprizorili razlike med zahodno in vzhodno kulturo. Tudi v petek Kovač na odru ni stal sam, ampak je skupaj s soplesalci sestavljal koreografijo, nastalo na podlagi Malapartejevega romana Koža.
Rdeča nit: sonataObe od izvirnika nekoliko predrugačeni predstavi, ki sestavljata Neskončno, povezuje sonata kot ciklična glasbena oblika v štirih stavkih. Skozi solo Kako sem ujel Sokola, s katerim se je leta 1991 začela Kovačeva pot strmo vzpenjati, se vije romantična partitura Schubertove Simfonije št. 8, za Struno in želo pa je Kovač izbral delo Borisa Kovača.
Delo, ki temelji na nasprotjih
Prav glasba pa spodbudi nasprotja, na katerih temelji Kovačevo delo. Po eni strani so to nasprotja med moškimi in ženskami, po drugi nasprotja med Vzhodom in Zahodom, ki jih tokrat upodobijo korejski plesalci. Ostri in natančni gibi plesalcev z Vzhoda se povezujejo z glasbo Zahoda.
Vsega je kriva Koža
Za nastanek predstave S.K.I.N., ki je svojo premiero doživela konec prejšnjega leta, je sokriv tudi pesnik Uroš Zupan, ki je skupaj s Kovačem analiziral takratne aktualne dogodke in Kožo. V Malapartejevem romanu sta Kovač in drugi koreograf Julyen Hamilton tudi kasneje črpala navdih. Končno predstavo sicer sestavi sedem plesalcev in glasbenik Sebastiano Tramontana, ki glasbo izvaja v živo.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje