Po operah Čarobna piščal in Don Giovanni se z opero The Rake's Progress nadaljuje uspešno sodelovanje Martina Kušeja in Nikolausa Harnoncourta. Foto: Hans Jörg Michel/Theater an der Wien
Po operah Čarobna piščal in Don Giovanni se z opero The Rake's Progress nadaljuje uspešno sodelovanje Martina Kušeja in Nikolausa Harnoncourta. Foto: Hans Jörg Michel/Theater an der Wien
The Rake's Progress
The Rake's Progress je neoklasicistična opera Igorja Stravinskega, ki špe enkrat načne legendo o Mefistu. Foto: Hans Jörg Michel/Theater an der Wien

Gre za eno uspešno sodelovanje Kušeja in glasbenega vodje Nikolausa Harnoncourta - sodelovala sta že pri Mozartovih operah Čarobna piščal in Don Giovanni -, ki je v dunajsko gledališče Theater an der Wien prineslo sodobno priredbo opere, katere naslov bi lahko prevedli tudi kot Življenje nekega razudanca. Kot 'razuzdana' je bila ocenjena tudi Kušejeva produkcija opere, katere ogled je zaradi nekega 'golega prizora' mlajšim od 18 let prepovedan. Zanimivo pri operi je, da je W. H. Audenu in Chesterju Kallmanu kot izhodišče za pisanje libreta služila slika Življenje nekega rzuzdanca slikarja Williama Hogharta, katero je Stravinski 2. maja 1947 videl na razstavi v Chicagu.
Razuzdanec, ki želo biti del visoke družbe
Martin Kušej je izvirno zgodbo posodobil. Njegov razuzdanec Tom Rakewell tokrat namreč ne živi v Angliji 18. stoletja, pač pa pohaja po Dunaju leta 2008. V operi The Rake's Progress se ponovno srečamo z zgodbo o Mefistu. Rakewell namreč s pomočjo modernega Mefista, ki mu je tokrat ime Nick Shadow, izstopi iz povprečja srednjih slojev in se začne gibati v bogataški dunajski visoki družbi. Po dolgih dneh lagodnega uživanja mora plačati davek Shadowu, ki razkrije svojo pravo identiteto in od Toma zahteva dušo. Po zanimivem preobratu se Tom izogne plačilu, a je obsojen na norost. Da je Mefisto proizvod človeka samega, ki želi vedno nekaj več in ki predvsem želi vedno tisto, kar je navidez nedosegljivo, je jasno; tokrat je to še bolj jasno, kajti moč zapeljevanja v Kušejevi interpretaciji opere Stravinskega izvira predvsem iz televizijskega medija.
Neoklasicistična opera po vzoru Mozarta in Bellinija
"Pusti nas, da se vrnemo nazaj k starim mojstrom in to bo napredek," to so bile besede Igorja Stravinskega, ki se je pri komponiranju opere The Rake's Progress orientiral po glasbi Händla, Bellinija, Rossinija in Mozarta. Tako je po sodbi številnih najvplivnejši skladatelj 20. stoletja z opero The Rake's Progress ustvaril neoklasicistično in ritmično kompleksno opero, katero sestavljajo arije, dueti in zbori, ki so vsak zase sklenjena celota. Čeprav je bil na začetku petdesetih Stravinski v ZDA na vrhu svoje popularnosti, je bila ameriška premiera opere The Rake's Progress skoraj popolnoma spregledana in tudi v Evropi - krst opere je bil leta 1951 v Benetkah - ni požela večjega uspeha.
Tedanja usoda se tokrat ne ponavlja. Kritiki so dunajsko produkcijo dobro sprejeli, največ hvale pa so sta bili deležni pevki Anne Sofie von Otter in Adriana Kučerova. Scena, na kateri je najti asociacije na 'hudičevo zapeljivo televizijo', je delo Annette Murschetz, opero pa spremljajo dunajski filharmoniki.