Iva Horvat se je v Ljubljani ustavila v sklopu platforme Trigger, na kateri je na tridnevni delavnici z umetniki kovala dolgoročne strategije dela in prisotnosti na različnih trgih. Iva Horvat v koronačasu zaznava renesanso na področju scenskih umetnosti, ki je dobra priložnost za razmislek, kaj in kako se dela.

Zanjo pandemija koronavirusne bolezni 19 ni bila prelomni korak za pogled naprej, saj je to del njenega posla in praktično vsak mesec razmišlja, kaj dela in ali ima to smisel. "Dogaja pa se, da so se umetniki v tem trenutku oprijeli nekega virtualnega elementa, da ugotovijo, kako lahko znotraj v internacionalizaciji nastale panike spremenijo ali prilagodijo svoje projekte. To je dober korak v procesu razmišljanja," je poudarila.

Kot pravi, se morajo umetniki in umetnice zdaj odločiti, ali se bodo zatekli k tehnološkim rešitvam ali pa se bodo odločili, da je njihov projekt primeren zgolj za izvedbo pred občinstvom. Prav to pa sta tudi ključni vprašanji, s katerima se zdaj ukvarja uprizoritveno prizorišče.

"Vsak od nas se mora spraševati o svojem delu. A do tega prej ni prišlo, ker nam je krajina odgovarjala. Znali smo se obrniti, imeli smo vzpostavljeno mrežo. A zdaj so te mreže postale krhke. Kaj se z njimi dogaja? Kateri so zdaj naši partnerji? Skušati moramo razumeti tudi spremenjen položaj drugega. S korono smo pridobili zavest, da je na drugi strani nekaj, kar ni več tako stabilno, kot je bilo," opominja.

Nekateri bodo ostali, nekateri odpadli
Po njenih besedah bodo v tem obdobju nekateri na sceni ostali, nekateri bodo morda izpadli, rodili pa se bodo tudi novi: "Dogaja se renesansa znotraj našega poklica, ki je hkrati zelo dobra priložnost za razmislek o tem, kaj se dela in kako se dela."

V koronačasu je najpomembnejša intuicija
Na vprašanje, ali je zdaj napočil trenutek, da se umetniki in umetnice pogumno zazrejo naprej, odgovarja, da jim pravzaprav ni treba storiti ničesar. "Ni jim treba ne naprej ne nazaj. Slediti morajo svoji intuiciji, ta je v koronačasu najpomembnejša stvar. Če meniš, da je ta trenutek tak, da bi raje čakal, da se vse vrne v normalo, boš čakal. Jaz, denimo, ne bom. Mene žene drugačen motor. Iskala bom nekaj novega, ko pa se bo vse vrnilo v t. i. normalo, bi si želela biti na neki drugi razvojni stopnji."

"Kdor do zdaj ni bil solidaren, tudi v času krize ni, morda je zgolj lažno solidaren."
Kot pravi, je težko vse hkrati pozvati h kolektivnemu razvoju, da bomo kot družba boljši in bolj solidarni, saj so ljudje raznoliki: "Težava je v tem, da smo solidarni zato, ker nas druži strah pred krajino, ki nas obdaja. In se zato združujemo po sektorjih. Ko pa bo ta krajina ponovno delovala kot poprej, se solidarnost konča, ker drug v drugem vidimo konkurenta. In kdor do zdaj ni bil solidaren, tudi v času krize ni, morda je zgolj lažno solidaren."

Čas za pozitivno filtracijo
Dejstvo je, da so se neki ustaljeni parametri zrušili, pravi, po drugi strani pa imamo ravno zdaj priložnost, da jih zgradimo na novo. Kot primer navaja festival, ki je lahko do zdaj gostil pet projektov, po novem pa lahko le dva: "To pomeni, da bo izbral tista dva, ki se mu zdita zanj najpomembnejša. Prišlo bo do neke pozitivne filtracije. Vsem ne bo več mogoče nuditi vsega. In kdor ni bil v trenutku kritične točke spremembe svojega razvoja, je to točko morebiti prešel in ne sledi toku, ne bo šel skozi."

O čem bi se pogajali, o vrednosti svojega dela? Nemogoče.
Umetnikom polaga na srce, naj svojemu delu postavijo vrednost. "Na delavnici smo delali na primeru pogovora med umetnikom in direktorjem gledališča. Kot direktorica sem vprašala sogovornika, koliko stane njegova predstava. In on odgovori, da se lahko o tem pogodiva. In v tistem hipu ustavim delavnico in ga vprašam: 'O čem bi se ti pogajal, o vrednosti svojega dela? Nemogoče.'" je povzela razmere.

Poudarja, da je vrednost umetniškega dela mogoče natančno določiti. In do te številke umetniki in umetnice pridejo, ko seštejejo konkretne stroške za plače vseh vpletenih v ustvarjalni proces, za material, ki so ga potrebovali za produkcijo, itd. Ko je vrednost določena, pa se umetnik lahko odloča, kako se bo z njo postavljal na tujih trgih. V nekaterih državah lahko, denimo, zaradi višjega standarda za delo dobi več, v drugih manj. Najpomembneje pa je, da umetnik svojo ceno gradi na podlagi svojih potreb, pri vsem skupaj pa naj po priporočilu sogovornice ostaja koherenten do sebe in do svojega posla.

Delo na delavnici je bilo individualizirano in praktične narave ter namenjeno vsem oblikam projektov v različnih razvojnih fazah. Iva Horvat, ki z Elise Garriga vodi tudi priznano agencijo ArtRepublic, je 12 udeležencem in udeleženkam nudila mentorstvo: "Ne odločam o tem, kakšno strategijo bodo ubrali, ne odločam za njih, temveč jim pomagam, da najdejo najbolj organsko metodo in orodja, s katerimi bodo pristopili k svojemu projektu, da bo ta pridobil neko raven, naj bo ta lokalna, državna, mednarodna ..."

Umetnik mora biti koherenten znotraj polja, v katerem ustvarja
Vsak trg ima specifične mreže, zaradi česar se razlikujejo pristopi za vzpostavljanje sodelovanj, prav tako je različna konkurenca. Umetnik mora opraviti študijo celotnega procesa in določiti časovni okvir, "saj le tako lahko dobi vizijo dolgoročnega projekta znotraj določene strategije". Pri vsem skupaj pa je najpomembneje, "da je umetnik koherenten znotraj polja, v katerem ustvarja", pravi.

Na vprašanje, na kaj naj bo umetnik pozoren, če želi vstopiti na tuji trg, odgovarja: "Gre za manipulacijo s samim kreativnim elementom. Če je ta samo po sebi dovolj zanimiv, lahko najdemo pot, da se preformira. Predvsem pa mora umetnik vedeti, koga s svojim projektom nagovarja in kako bo njegov projekt razumljen v določenem prostoru. Prisiljen je v spoznavanje drugih lokalnih trgov. Mednarodno ni namreč nič drugega kot morje lokalnih trgov."