Ustvarjal je skoraj do smrti. Čeprav je bil proti koncu življenja priklenjen na voziček, je koreografiral nova dela vse do pred kratkim, kot plesalec pa je nastopal skoraj do 80. leta starosti.

Danes velja za enega ključnih revolucionarjev v plesnem svetu. Po oceni njegovega sklada je zapustil "neizbrisni pečat v naši skupni ustvarjalnosti in kulturi" in odprl "nove poti zaznavanja in doživljanja sveta". Spodbujala sta ga lepota in navdušenje ob raziskovanju novih možnosti, je zapisal sklad.

S Cageem ločil gibanje in glasbo
Med drugo svetovno vojno se je Cunningham povezal z doajenko modernega ameriškega plesa Martho Graham in nato ustanovil lastno skupino. Šele v dolgoletnem sodelovanju z vplivnim minimalističnim skladateljem Johnom Cageem, ki je bil tudi njegov življenjski partner, pa je ples "postavil na glavo".

Najbolj radikalna je bila njuna odločitev, da ločita gibanje in glasbo. Zagovarjala sta namreč, da bi morali biti obe umetnosti neodvisni, četudi si delita isti prostor. Cunningham je prav tako opustil običajno pripovedovanje zgodb skozi balet in se osredotočil zgolj na plesno poetiko. "Ples je zame gibanje v času in prostoru," je nekoč izjavil. "Njegove možnosti so omejene zgolj z našo domišljijo in dvema nogama."

Največji še živeči umetnik po Beckettu
The New York Times je Cunninghama uvrstil med redke osebnosti 20. stoletja, ki so ples povzdignile v pomembno umetnost in pomembno obliko gledališča. Postavil ga je ob bok velikanom, kot sta Sergej Djagilev in George Balanchine. "V njegovih zadnjih letih življenja so ga skoraj rutinsko imenovali za največjega koreografa na svetu. Za mnoge je bil preprosto največji še živeči umetnik po Samuelu Beckettu," so zapisali v časopisu.

Njegov vpliv bo verjetno še dolgo živ. Junija je namreč napovedal t. i. zapuščinski načrt in Ustanovo Merce Cunningham, ki bo ohranila in nadaljevala njegovo delo, kajti ples je, kot je sam dejal, "proces, ki se nikoli ne ustavi".

Rodil se je 16. aprila 1919 v bližini Seattla, umrl pa 26. julija v New Yorku.