Borštnikov prstan je Mira Sardoč za svoj igralski opus prejela leta 1991. Foto:
Borštnikov prstan je Mira Sardoč za svoj igralski opus prejela leta 1991. Foto:

Vlog mi uradno naštevajo čez 150, sama jih zmorem našteti preko 200, če prištejem še film, radio in TV. In vse to je moje bogastvo, drugega nimam in tudi ne potrebujem!

Mira Sardoč

Ko človek premišljuje o svoji prehojeni poti, postane na lepem vse preprosto in enostavno, čeprav v resnici ni bilo.

Mira Sardoč

Mira Sardoč se je rodila 27. marca 1930 v Šentilju v Slovenskih Goricah. Oče in mati sta bila primorska Slovenca iz okolice Trsta, ki sta se morala umakniti s Tržaškega. Že kot štiriletna deklica in pozneje najstnica je sodelovala pri predstavah amaterske družine. Ob nemški okupaciji so njenega očeta Adama, zavednega Slovenca, zaprli, družino Sardoč pa izgnali v Srbijo.

Po vojni je končala Ekonomski tehnikum v Mariboru, nato pa se je vpisala na igralsko akademijo, tedanjo AIU, v Ljubljani. Študij dramske igre je začela v letniku Janeza Cesarja, umetniško besedo pa je takrat predavala Marija Vera.

Debitirala kot Izabela
Po diplomski predstavi 26. maja 1952 - Armand Salacrou: Margarita v režiji Andreja Hienga in pod mentorstvom Vide Juvan je septembra leta 1952 sprejela angažma v Drami Slovenskega narodnega gledališča v Mariboru. Že takoj prvo sezono je nastopila v prvi predstavi Sodnik Zalamejski. To je bil tudi igralkin debi. Igrala je Izabelo, njena soigralca sta bila Miha Baloh in Arnold Tovornik.

Po treh uspešnih sezonah v mariborski Drami je igralka odšla v Mestno gledališče ljubljansko. Delno je bila njena odločitev povezana tudi z režiserjem Jožetom Babičem; Sardočeva je v njegovi režiji igrala Maro v Kreftovi Veliki puntariji, zasedel pa jo je tudi kot Nino v Čehovi Utvi.

V Trst, nazaj čez mejo, jo je pripeljala ljubezen
Po igralskih nalogah v MGL se je odpravila čez mejo, kjer so bile tudi njene korenine. Odšla je na tretjo gledališko postajo. V nekem poznejšem pogovoru je pojasnila, da je bil njen odhod v Trst povezan z veliko ljubeznijo do soproga. V Stalnem slovenskem gledališču v Trstu je bila angažirana do upokojitve.

O svojem delu je Alenu Jelenu povedala: "In če danes premišljujem o svoji preteklosti, mirno lahko rečem, da sem prehodila skoraj vse slovenske odre, da gledališč sploh ne omenjam, obiskala sem najbolj zakotne vasice, če ne s predstavami, pa z recitacijami in recitali. Vlog mi uradno naštevajo čez 150, sama jih zmorem našteti preko 200, če prištejem še film, radio in TV. In vse to je moje bogastvo, drugega nimam in tudi ne potrebujem! In seveda mi je tak način življenja, vedno med dobrimi ljudmi z odprtim srcem, pomagal tudi pri oblikovanju vlog - vendar so mi pri tem pomagali tudi kolegi in dobri režiserji, ki so mi zaupali in me pravilno usmerjali na tej moji dolgi poti. Ko človek premišljuje o svoji prehojeni poti, postane na lepem vse preprosto in enostavno, čeprav v resnici ni bilo."

Žalostno novico so sporočili iz Združenja dramskih umetnikov Slovenije (ZDUS). Sardočeva je med drugim prejela tudi priznanje ZDUS-a za življenjsko delo. Pogreb pokojnice in žalna seja bosta objavljena pozneje..

Vlog mi uradno naštevajo čez 150, sama jih zmorem našteti preko 200, če prištejem še film, radio in TV. In vse to je moje bogastvo, drugega nimam in tudi ne potrebujem!

Mira Sardoč

Ko človek premišljuje o svoji prehojeni poti, postane na lepem vse preprosto in enostavno, čeprav v resnici ni bilo.

Mira Sardoč